Kaj je vranični prisad?
Vranični prisad je infekcijska/nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Baccilus anthracis. Najpogosteje se pojavlja v divjih in domačih nižjih vretenčarjih (krave, ovce, koze, kamele, antilope) lahko pa se prenese tudi na človeške organizme, ki so izpostavljeni okuženim živalim ali tkivom okuženih živali.
Zakaj je vranični prisad postal aktualna tema?
Ker je vranični prisad lahko uporabljen v biološke namene, je ameriško obrambno ministrstvo začelo s cepljenjem aktivnega vojaškega osebja, ki bi bilo lahko vpleteno v konflikte.
Kako pogost je vranični prisad in kdo se lahko okuži?
Najpogostejši je v kmetijskih področjih, kjer se pojavlja v okužbah živali. To so predvsem Južna in Srednja Amerika, južna in srednja Evropa, Azija, Afrika, Karibi in Srednji vzhod. Ko antraks prizadene ljudi, gre navadno za delovno izpostavljenost okuženim živali ali živalskim produktom.
Kako se vranični prisad prenaša?
Okužba se lahko pojavi v treh oblikah: kožni, inhalacijski in gastrotestinalni. Spore bakterije lahko preživijo v zemlji več let in ljudje se lahko okužijo bodisi preko stika z okuženimi živalskimi produkti ali z vdihovanjem spor iz okuženih tkiv. Okužba je možna tudi preko ne dovolj kuhanega mesa okuženih živali, ki pa se v ZDA zelo redko pojavljajo.
Kakšni so bolezenski simptomi?
Simptomi se razlikujejo glede na način okužbe, vendar se navadno pokažejo v sedmih dneh.
Zareze
Večina infekcij vraničnega prisada se pojavi, ko bakterija vstopi skozi zarezo ali odrgnino v koži, ko je oseba na primer v stiku z okuženo volno, usnjem ali produkti iz dlak okuženih živali. Kožna okužba se začne s srbečo oteklino, ki je podobna piku insekta. V enem do dveh dneh se razvije v mehurček in v neboleč čir, v diametru približno enega do treh centimetrov z značilnim odmirajočim črnim tkivom v centru. Žleze v okolici obolelega tkiva so otekle. Približno 20 odstotkov nezdravljenih primerov se konča s smrtjo.
Vdihavanje
Začetni simptomi spominjajo na običajen prehlad. Po nekaj dnevih se obolenje pokaže v močnih problemih z dihanjem. Inhalacija vraničnega prisada je navadno smrtna.
Kje lahko naletimo na bakterijo vraničnega prisada?
Bakterijo lahko najdemo povsod. Pogosteje pa nanjo naletimo v državah v razvoju in v državah, ki nimajo veterinarskih zdravstvenih programov. Določene regije sveta (Južna in Srednja Amerika, Južna in Vzhodna Evropa, Azija, Afrika, Karibski otoki in Bližnji vzhod) pa poročajo o več primerih okuženih živali z antraksom.
Je bolezen nalezljiva?
Zelo malo je možnosti, da bi se bolezni nalezli v stiku s človekom. Z okuženim se lahko pogovarjate in z njim sodelujete, če je ta bakterijo vdihnil.
Diagnoza vraničnega prisada
Diagnosticiramo ga z izolacijo Bacteria anthracis, ali pa ugotovimo s število protitelesc, ki jih najdemo v krvi, kožnih delcih ali dihalnih izločkih.
Ali lahko okužbo preprečimo?
V državah, kjer je vranični prisad pogost in kjer je cepljeno le malo živali, naj se ljudje živali ne dotikajo in naj ne jedo mesa, ki ni bilo primerno obdelano. Obstaja pa tudi cepivo, ki je že preizkušeno na ljudeh in je pri preprečevanju okužbe učinkovito v 93 odstotkih.
Je bolezen ozdravljiva?
Obstajajo učinkoviti antibiotiki, ki – če je terapija zgodnja – povečajo možnost ozdravitve. Bolezen je smrtna, če je terapija pozna.
Kakšno je cepivo?
Proti vraničnem prisadu obstaja cepivo (cepivo v ZDA proizvaja npr. BioPort, Michigan). V preparatu je 2,4 miligrama aluminijevega hidroksida. Ne vsebuje nobenih živih ali mrtvih bakterij. Cepivo, ki je namenjeno za cepljenje živali, se ne sme uporabiti na ljudeh.
Kdo bi se moral cepiti?
Cepljenje proti vraničnemu prisadu priporočajo predvsem naslednjim skupinam:
-ljudem, ki delajo z organizmi v laboratoriju,
-ljudem, ki delajo z uvoženim krznom, še posebej, če prihaja iz držav, kjer bakterije še niso uspeli zajeziti,
-vojaškim osebam, ki so v okviru vojaških akcij potencialno izpostavljeni bakteriji (uporabljeni kot biološko orožje).
Cepivo ima stranske učinke, zato nosečnicam svetujejo cepljenje le, če je to nujno potrebno.
Kako poteka cepljenje?
Postopek imunizacije sestavljajo tri zaporedna cepljenja (na vsaka dva tedna), zatem pa še tri cepljenja, prvo čez 6 mesecev, drugo čez eno leto in zadnje čez 18 mesecev. Po cepljenju strokovnjaki priporočajo redna letna še cepljenja.
Stranski učinki cepljenja
Tretjina cepljenih se na cepivo odzove z lažjimi lokalnimi reakcijami (rdečica in povečana občutljivost) na mestu cepljenja. Hujše reakcije so redke (manj kot 2 ‰ cepljenih), poleg lokalne reakcije se kažejo z večjim otekanjem podlahti.
