Bi starejše in bolne silili v evtanazijo, da bi prihranili?

Mlada oseba, a polnoletna, da lahko sama o sebi odloča, ki ima hudo depresijo in postravmatsko stresno motnjo, ker je doživela nekaj res groznega v mladih letih, in zdaj, po recimo šestih letih neuspešnega zdravljenja še vedno hudo trpi in ne vidi izhoda in svetle prihodnosti pred sabo. Bi tudi v tem primeru z uzakonitvijo evtanazije omogočili mladi osebi, da svoje življenje dokonča, kajti, kdo lahko zatrdi, da je telesna bolečina hujša kot duševna?

"Slovenska družba ni primerljiva z družbami oziroma državami, kjer so evtanazijo legalizirali. Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Kanada, Švica, Nova Zelandija ... V vseh omenjenih državah je zdravstveni sistem bistveno drugače razvit, kot je pri nas. Tudi socialne razmere so drugačne, ljudje so materialno bogatejši, niso pahnjeni v finančno stisko. Denar velikokrat pomeni tudi boljše zdravje, saj z denarjem bolj zdravo živimo, jemo, potujemo, si kaj privoščimo. Imamo zdravstveni sistem, ki je kadrovsko močno podhranjen, zdravniki bežijo, sestre bežijo ... V teh razmerah uvajati evtanazijo je zelo zelo nevarno," v Popkastu pove filozof, ki se že dolgo ukvarja s tem vprašanjem.   

Tudi okoli vprašanja evtanazije, okoli katerega se v Sloveniji vrtimo že vrsto  let, se naša družba deli na dva dela. Toda ali je polarizacija pri takšnem vprašanju sploh na mestu? Prof. Dr. Borut Ošlaj z Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izstreli kot iz topa: "Nikakor. Namera, ki jo čutim v ozadju tega vprašanja, je eminentno etična. Večinoma se ljudje, tudi če gre za bistveno manj kompleksna vprašanja, kot je evtanazija, ponavadi odločamo pro ed contra zelo pogosto. Kar pomeni, da ne želimo ali ne zmoremo ali nismo v razmerah, da bi zavzeli ali se vsaj trudili zavzeti neko objektivno oziroma nepristransko mnenje. Temveč se raje ali iz udobnosti morda zaradi vnaprejšnjih prepričanj, načina vzgoje, političnih, svetovno nazorskih opredelitev odločamo za neko pozicijo, ki je blizu temu, s čimer se identificiramo. Kar je naše vzgojno ali ideološko poreklo," še dodaja filozof.  

Če bi pa želeli biti neka kritična družba, pa bi morali iskati neko nepristransko presojo. Na žalost je tudi vprašanje evtanazije, poudarja sogovornik, položeno v zibko našim vnaprejšnjim prepričanjem. "In če so ta vnaprejšnja prepričanja umeščena v ideološko politične okvire, potem smo lahko že vnaprej prepričani, da bo nek družbeni dialog ali diskurz na to temo šel v napačne vode. Zlasti v našem prostoru to vedno znova opažamo."

Težko se je vživeti v terminalno bolnega ali nekoga, ki je priklenjen na posteljo v neodzivnem telesu, ali nekoga, ki doživlja neznosne bolečine, dokler nismo na njihovem mestu mi ali vsaj dokler se v takšnem stanju ne znajde kdo od nam ljubih oseb, zato me zanima, ali bi sogovornik  na njihovem mestu pomislil sam na evtanazijo? "To je vprašanje, ki si ga prej ali slej zastavlja vsak od nas. Nihče od nas ne želi trpeti, če pa že, gre za neke patologije. Načeloma in človeško je, da se vsi, pa ne samo ljudje, tudi živali, izogibamo sleherni bolečini. Še zlasti, če gre za neko nevzdržno trpljenje, vezano na neozdravljivo bolezen, so to pomisleki, ki se nas bodo slej ali prej dotaknili. Tudi sam ne bi želel ne zase ne za koga drugega, da umira v nevzdržnih bolečinah," pove iskreno.  

Toda sami zase vnaprej ne moremo napovedati, kako bi ravnali, če bi se nam zgodilo kaj podobnega. Če kot zdravi, močni, aktivni posamezniki družbe razmišljamo, ali bi želeli živeti, če vsega tega ne bi več imeli, verjetno danes mislimo, da ne. A ko se človeku zgodi kaj zelo težkega in na takšne sem v svoji novinarski karieri že večkrat naletela, se človek ob težki izkušnji praviloma tudi sam spremeni, dobi neke nove vrednote, nek nov vpogled v življenje. Nedolgo tega sem opravila razgovor z mladeničem, ki je po skoku v vodo postal tetraplegik. Seveda je prve tedne po nesreči želel umreti, a danes, nekaj let po nesreči, ki ga je priklenila na invalidski voziček, živi polno, srečno življenje  in slehernega sogovornika spravi v dobro voljo, saj radost v njem kar poka po šivih.

Filozof Ošlaj navede še en primer izpred nekaj desetletij, ko je v Franciji pritegnil pozornost javnosti moški, ki je imel "lock in" sindrom, zaprt je bil v svoje telo. "Šlo je za bolj ali manj vegetativno stanje človeka, ki mu nihče ne bi pripisal neko občutenje življenja, kaj šele oblike sreče in zadovoljstva. A je po naključju njegova zdravnica ugotovila, da je sposoben komunicirati s trepalnico in zatem je samo s tem gibom ta oseba, ki je bila zaprta v svoje telo, ki je več ali manj vegetirala, napisala knjigo Metulj in skafander. Izkazalo se je, da je ta moški bolj intenzivno in globlje doživljal življenje kot marsikdo izmed nas. Kar pomeni, da je zelo težko od zunaj  presojati, kaj se z nekom dogaja." Ošlaj meni, da bi bila uzakonitev evtanazije za našo družbo neprimerna, saj naša družba za to še ni dozorela.  

Pri dokončanju življenja obstajata dve obliki pomoči, ki jih v svojem osnutku zakona navaja Srebrna nit, Združenje za dostojno starost. Ena je usmrtitev na zahtevo, ko zdravnik osebi, ki si želi umreti, vbrizga smrtonosno učinkovino ali pa se pacientu samemu dopusti, da usmrti samega sebe, pri čemer mu zdravnik asistira na način, da mu to učinkovino dostavi in jo oseba sama zaužije. Tu gre za asistenco pri dokončanju življenja. Sogovornik razume, da če je edini način, ki ga poznamo, da nekomu olajšamo trpljenje in bolečine, usmrtitev človeka na njegovo zahtevo, nekateri v skrajnih razmerah posežejo tudi po tem ukrepu. Toda veliko pred tem bi morali pogledati, ali smo res naredili vse, da bi nekomu olajšali bolečine, trpljenje in stisko, v kateri se je znašel. Premik v pravo smer, je prepričan prof. Ošlaj, je okrepitev paliativne oskrbe. Dober zgled so Jesenice, kjer služba za paliativno oskrbo res dobro deluje in s tistih koncev ni pozivov k uzakonitvi evtanazije, saj je za ljudi, ki so bolni in trpijo, dobro poskrbljeno. Prav tako imamo v državi samo en hospic. Tudi če vprašate ljudi, ki imajo "to srečo", da lahko tam preživijo svoje zadnje dneve ali tedne, nihče od njih ne bi želel prej umreti ...  

Pri vprašanju evtanazije je treba pogledati širše, poudarja, v kontekst  spreminjanja naših družbenih vrednot. In te gredo v smeri želje po lepem življenju in ugodju. Kvaliteta življenja je  postala nova vrednota, ki je pomembna, za marsikoga tudi odločilna pri argumentih, zakaj je treba uzakoniti evtanazijo. "Namreč, ljudje smo čedalje manj pripravljeni živeti, kar je nekako razumljivo, v stanju, ki je neugodno, neprijetno, povezano z bolečinami, trpljenjem. In to povezujemo s kvaliteto življenja," poudarja Ošlaj.    

A ne le bolezen in skrajne bolečine, socialne razmere, v katerih živi marsikateri starostnik, so na meji vzdržnega in že zelo daleč od pojma dostojna starost. "Problem naše neoliberalne družbe je, da ljudi, ki ne k prispevajo bogastvu družbe, ki ne koristijo več, relativno prej odrinemo na rob. Pred fizično smrtjo, grobo rečeno, veliko prej nastopi socialna smrt," doda.  Velikokrat so ti starejši ljudje osamljeni in tudi njihovi svojci pogosto nimajo časa zanje, zato ker so bodisi zaposleni od jutra do večera, lahko pa gre tudi za predstavo o tem, kaj nek starejši človek sploh še pomeni znotraj in zunaj družinskega kroga.

Naša družba se stara, starejši živijo vedno dlje, zato imajo tudi več bolezni hkrati, zbolevajo pogosteje za demenco in pomenijo tudi velik zalogaj za zdravstveno blagajno, ki se pri nas že dolgo lomi. Močno zaskrbljujoče za sogovornika je to, da se v osnutku zakona o evtanaziji Srebrne niti navaja finančne prihranke, ki jih bo država imela, če bi bolj kot za vlaganje sredstev v paliativno oskrbo poskrbela za hitro uveljavitev zakona o evtanaziji. "Ta moment prihranka ni nekaj, kar je nepomembno s strani odločevalcev, zakonodajne veje oblasti, zlasti v razmerah, v katerih je zdravstveni  sistem izrazito finančno in kadrovsko podhranjen in ne moremo zagotoviti niti osnovne oskrbe nemajhnemu številu državljanov. Kako naj potem premoremo zadostna sredstva, da bi okrepili paliativno oskrbo in mrežo hospicev  po državi in na ta način poskrbeli, da bi ljudje umirali brez bolečin, bolj dostojanstveno?" Evtanazija bi bila seveda cenejša. In če vemo, da se skoraj polovica, po nekaterih izračunih pa še več kot polovica sredstev v  zdravstveni blagajni, namenja za zadnje mesece življenja, je vprašanje, kaj bi takšna možnost v naši državi vse potegnila za sabo. Zlorabe so torej na dlani. Da se res dogajajo, boste s konkretnimi primeri iz tujine še izvedeli v Popkastu.