Zapuščena železniška postaja Canfranc ponovno oživela v podobi razkošnega hotela

Postaja Canfranc je bila nekoč razkošno potniško vozlišče, odprli pa so jo leta 1928. Otvoritvene slovesnosti sta se udeležila celo španski kralj in predsednik le lučaj oddaljene Francoske republike. Med drugo svetovno vojno pa je bil Canfranc priča številnim aretacijam, vohunjenju in trgovini z zlatom. Do leta 1970 je postaja zaprla svoja vrata, piše ameriški CNN.

A mogočna zgradba v dolini Arana je od takrat mirovala več desetletij. Vse do začetka del, ki so tedaj dolgo zanemarjeni stavbi vdahnila novo življenje. Postaja Canfranc se je tako več let kasneje ponovno "rodila" v obliki hotela, januarja letos pa je sprejela tudi čisto prve goste. Kot je dejal župan mesta Canfranc Fernando Sanchez Morales, so domačini odprtje pozdravili z navdušenjem: "Zelo smo zadovoljni, da je postaja spet živa."

Ker Canfranc leži v neposredni bližini meje s Francijo, sta si lastništvo postaje Francija in Španija prvotno delili. Zdaj pa je v lasti lokalne vlade Aragonije v Španiji, ki je pri procesu regeneracije hotela sodelovala s skupino Barcelo Hotel Group.

Skozi njo potovali vohuni, bežali Judi, Nemci pa nadzirali promet zlata

Canfranc je sicer številne obiskovalce pritegnil tudi, ko je bil še ruševina. Na postajo, ki jo je zasnoval španski arhitekt Fernando Ramirez de Dampierre, so se zgrinjali številni, ki so želeli v fotografski objektiv ujeti pozabljeni del evropske železniške zgodovine. Aktivno vlogo je na primer imela tudi v času druge svetovne vojne.

Preden so območje prevzeli nacisti, je postaja za evropske Jude predstavljala tudi pot v svobodo. V prvih letih druge svetovne vojne je namreč na tisoče Judov z vlaki v Lizbono in ZDA zbežalo prav prek Canfranca. S postaje pa so potovali tudi številni vohuni, ki so se pridružili francoskemu protinacističnemu odporu in posredovali sporočila zavezniškim državam. Prav tako pa tudi zavezniki, ki so po vohunski mreži Franciji in Španiji posredovali informacije.

A novembra 1942 so nacisti zavzeli občino Canfranc in jo obdržali vse do junija 1944. Pobeg skozi to vozlišče je tako postal težji, postaja pa je postala prizorišče številnih aretacij. Nemci so nadzorovali promet zlata in volframa, govorice, ki so se širile več let, a so bile potrjene šele leta 2000.

'Želeli smo ohraniti njen DNK, njen mednarodni železniški duh'

Prav zaradi te bogate zgodovinske vrednosti je bila renovacija postaje še toliko pomembnejša. Vodja hotela pri Canfrancu Maria Bellosta je povedala, da so vsaki podrobnosti namenili posebno pozornost. "Morali pa smo tudi preprečiti, da bi postaja med renovacijo izgubila svojo osebnost in ogromno zapuščino," je dodala.

Stavbo iz leta 1928 so morali prilagoditi standardom in razkošju sodobnega hotela, ne da bi pri tem izgubila svoj zgodovinski značaj. "Želeli smo ohraniti njen DNK, njenega mednarodnega železniškega duha," je dejala vodja hotela.

Pa jim je to uspelo? Mnenja, kdaj je bila postaja lepša, so seveda deljena. Arhitekt Thomas O'Hare, ki je postajo prvič obiskal, ko je bila še v ruševinah, se je zdaj vrnil z družino. "Zunanjost je veličastna. Zagotovo daje vtis potovanja v neki drugi čas," je opisal svoj obisk hotela.

Barve in toni spominjajo na naravno, gorato pokrajino, ki obkroža hotel. V hotelu so 104 sobe, od tega štirje apartmaji. Hotel pa ima ob tem tudi wellness, vključno z bazenom in tremi restavracijami. Kar je bilo nekoč postajališče, je zdaj recepcija hotela.