Zmagovalna arena je po novem v Dravljah

DRAVLE R. – Buden

Evo ti draveljska klofuta, da te najprej zbega in nato položi! Za bratovščino gre, za ekipco, ki je, spomnim se, pred leti nekaj poskušala, se nato res prebila, nekaj hip hop cvetk naredila, se še kasneje po svetu razbežala, študijske in profi izkušnje nabrala in se spet našla, na štartu, na novem štartu v klasičnih Dravljah. Petnajst let je mimo. Dravle R. ali Dravle Records Team je nazaj. Medtem je eden od njih postal – če bi bila Slovenija ves svet, pa res – globalna superzvezda. Nipke tudi sicer všečno oziroma šminkersko poravna krmilo, ko se osmerec zlatih komadov plaho nagne proti egotripaštvu posameznikov, haha. Polovica tega izjemnega albuma se namaka v trap tinti. Vse ostalo je z njo vsaj malo poflekano. Zato poslušalsko navdušenje ne hlapi in naposled ne trpi! Komad IKI je sijajen. Konkretno. Nipke ga uvede, Radič razvije, bistvena pa je njegova zadnja minuta ali outro, ki bi lahko neprekinjeno trajal ure in ure, pa se ga še kar ne bi naveličali. Ultimativna postavka je predvsem song Jst mam sam sebe rd. O, ja. Končno. Njegova namembnost je neskončna. Sicer rocker Bojan Cvjetićanin v njem brezhibno nastopi v vlogi soularskega vokalnega gosta. Lepo je met sam sebe rd – dejstvo!

Presenečenja so skrita v enotah Nebo, Kdo sm in Brez kulture. Prva je gospelovski flesh, ki v marsikaterem detajlu odkrito spomni, da je položaj še kar eksperimentalen. Pa vendar. Vsebina, ki jo sčasoma dogradijo še Trkaj, Erik in Benjamim Dolič, izzveni ravno na meji prevzetnosti. In to je seksi. Folk, ki bo v avtu poslušal celoto Buden, se bo okrog tega komada non stop prepiral: "Preskoč' tega, preskoč' tega!" In tu ima Nebo najbolj zanesljivo varovalko. Kdo sm je Radičev eskapizem, ki se bo konzumiral v samoti. Prav je tako. Brez kulture pa je kompletno odštekan komplot. Difuzna sporočilnost – ampak intrigantna, to pa. In ko stvar že ne more biti bolj meglena, na vrsto s svojo kadenco uleti še paramilitari-čiča fazon od Matter. Razodetje, ki pomirja. 2210 bazira na vzorcu slovenske popevkarske klasike Brez besed. Za nov obrat – mnoštvo enih besed, v prepoznavnem sproščenem slogu elaborira Nipke.

Najbrž sem pozabil omeniti pesem velikanko. Sem. Njen naslov je Ubijalci sanj. O tej slovenski popevkarski bleščici pa naj se ne pišejo recenzije, ampak raje knjige. ZalaGašper zmagujeta za draveljske barve. Neverjetno, a resnično. Čista odrešitev. Naj velja: Fantastično Budni naprej.

Ocena: 5