Po tragični smrti 40-letne voditeljice Caroline Flack, ki je storila samomor, ker ni več prenesla pritiska medijev, so si mnogi v Veliki Britaniji prizadevali, da bi se uveljavil t. i. Carolinin zakon, s katerim bi medijsko nadlegovanje v Angliji postalo kaznivo.
Spomnimo: Britanska voditeljica Caroline Flack je bila pred smrtjo pod drobnogledom vsiljivih britanskih medijev, saj jo je čakalo sojenje za domnevni fizični napad na partnerja Lewisa Burtona. Ne le, da je Caroline po prepiru s partnerjem redno polnila naslovnice nekaterih rumenih medijev v Veliki Britaniji, mediji so o njej jasno izražali izrazito negativno mnenje. A to še ni vse, The Sun je šel celo tako daleč, da je dan pred njeno smrtjo objavil valentinovo čestitko, na kateri so se voditeljici posmehovali. Caroline naj bi namreč v nesrečnem prepiru svojega partnerja udarila s svetilko, zaradi česar je Lewis krvavel. The Sun je ustvaril čestitko ob dnevu zaljubljenih, na kateri sta bila podoba voditeljice in napis: 'Napadla te bom z j***** svetilko!' Po njeni smrti so članek in čestitko umaknili, a internet takšnih stvari ne pozabi.
Dogajanje je bilo zanjo zelo psihično naporno in je tako v neobjavljeni Instagram objavi zapisala sporočilo, v katerem je opisala, kako se počuti in kaj prestaja zaradi nastalih razmer. V njem je med drugim tudi pisalo: "Izgubila sem možnost, da spregovorim. Resnica mi je bila odvzeta in uporabljena kot vsebina za zabavno vsebino."
O pereči temi in Carolininem zakonu smo govorili z Branetom Kastelicem, ki živi v Londonu in je pred leti celo dobil priložnost ter Caroline spoznal v živo. Naj je bilo kratko, Brane pravi, da je bilo sladko, saj je Caroline preprosto bila takšna – nasmejana, sproščena in naravno simpatična. Prav zaradi njene (javno) vedre narave je njena nenadna smrt šokirala mnoge, ne le na Otoku, temveč tudi drugod po Evropi.
Brane Kastelic: Kar se je dogajalo njej, je čisto pravi linč, prava srhljivka
"Caroline Flack je bila ena najboljših in vsekakor najbolj simpatična televizijska voditeljica svoje generacije. Leta 2014 sem jo, zahvaljujoč prijatelju Aljažu Škorjancu, spoznal in gledal v živo, ko je nastopala in na koncu zmagala v najboljšem plesnem šovu planeta, BBC-jevem Strictly Come Dancing (Zvezde plešejo, op. a.). Vedno nasmejana, vesela in tako polna energije in življenja. Bil sem šokiran, ko je pred letom dni naredila samomor. Nisem mogel verjeti, da bi si nekdo tako poln življenja vzel življenje. Po drugi strani pa je bilo to, kar se je dogajalo njej, čisto pravi linč, ne samo v medijih, ampak tudi na družbenih omrežjih. Prava srhljivka.
Skoraj praviloma desničarski tabloidi so se spravili nad njo, kot so se nekoč lovski psi nad nesrečne lisičke. Krvavi šport v medijih. Časopisne nesnage, kot so Daily Mail, Daily Express in The Sun, v tem prednjačijo. Ne gre samo za Caroline, njihova najbolj znana žrtev je seveda Meghan Markle, žena princa Harryja. Belopolti novinarji in kolumnisti je nikoli niso imeli za primerno članico kraljeve družine. Zakaj že? Ne zato, ker je Američanka ali zvezda ali očitno iz disfunkcionalne družine ločenih staršev. Navsezadnje so se trije od štirih kraljičinih otrok ločili, Diana in Charles zelo škandalozno. Diana je bila do zdaj, vsaj posredno, njihova najbolj znana žrtev. Najbolj je v to prepričan princ Harry.
Dvomim, da bo Carolinin zakon kdaj ugledal luč sveta. Žal. Peticija, ki ga zahteva, je zbrala že skoraj 900.000 podpisov. V parlament so jo odmevno dostavili že maja lani, ko je bilo zbranih več kot četrt milijona podpisov. Po parlamentarnih pravilih bi se morala vlada odzvati na vse peticije z najmanj deset tisoč podpisi, parlament pa razpravljati o vseh peticijah s sto tisoč ali več podpisi. Pa se ni zgodilo še čisto nič. Domnevno zato, ker pobudniki peticije niso sprožili na spletni strani vlade. Če verjameš v palčke … Kampanjska organizacija “Change.org”, ki jo je sprožila, peticije organizira in nadzira na povsem enak način kot spletna stran vlade. V ozadju so korporacijski jezdeci v medijskih hišah in njihovi lastniki, ki bi jim takšen zakon zmanjšal dobičke. Ta zakon bi to, kar se je dogajalo Caroline, in njen samomor obravnaval kot kazenski prestopek, podoben tako imenovanemu korporacijskemu nenaklepnemu uboju.
Določeni britanski mediji bi lahko bili v Carolininem primeru in v vsakem podobnem primeru, pa naj gre za slavno ali neslavno osebo, obtoženi, da so jo neusmiljeno preganjali, nadlegovali in ustrahovali do te mere, da si je vzela življenje. Med lastniki medijev ni nobenega apetita za takšen zakon. Prav tako ga ni v korporacijam super naklonjeni Johnsonovi konservativni vladi. Zato ni presenetljivo, da je te vrste linčev ter zlorabljanja nesrečnih trenutkov v življenju slavnih in tudi vseh drugih ljudi, v delu medijev manj zaradi Carolininega samomora. Nihče ne ve, kakšne hude črne misli so se pletle v njeni lepi glavi, preden si je vzela življenje. Jasno pa je, da se je del medijev vedel kot inkvizicijski sodnik in porota; o tem, kar naj bi se zgodilo, o njenem življenju, njenih ljubeznih in vsem drugem, da bi prodal nekaj več časopisov. Bilo je res pošastno, grdo, nizkotno. Tabloidi, posebno desničarski, niso edini sokrivci. Tudi na družbenih omrežjih je bilo nešteto sodnikov in porotnikov, ki so jo obsojali, čeprav je niso poznali ali osebno vedeli česarkoli o njej. Navdih so seveda dobili v neizprosnih medijih, ki so vse to počeli z naslado."
