Razprodani McCartney na Dunaju oddal Kanadčanko Martho

Seveda gre za pesem Martha My Dear, ki je Paul McCartney pred dobrega pol stoletja spisal za dvojni beli album Beatlesov, ki pa, zanimivo, govori o njegovi psici Marthi, ki sta jo imela s pokojno ženo Lindo. Da je koncertna turneja Freshen Up praznik sama po sebi, ne gre dvomiti, podoben pa je bil tudi odziv, ko so sredi leta najavili, da 76-letna živa legenda, eden od dveh preživelih Beatlov, prihaja na Dunaj. Koncert 5. decembra je bil razprodan na mah, da so takoj dodali še enega.

Bržčas več kot deset tisoč ljudi je prisostvovalo prvemu koncertu, seveda ko so se zgrnili v dvorano Stadthalle, pred katero se je prej vila nepregledna kolona v vrsti stoječih ljudi. A tudi zgolj nekaj stopinj in urica na mrazu jim je zagotovo odtehtala vse, kar so lahko dobili ta večer, ki je bil sicer sedeče narave. Primerno za gospoda McCartnejevih let in (po letih) tri četrtine prisotnih? Najbrž, a nekateri so vseeno želeli naprej, po oder. A lepo po vrsti.

Za ogrevanje je poskrbel didžej, ki je vrtel pesmi Beatlov, McCartneya in njegove nekdanje skupine Wings. Četrt čez dvajseto uro pa je ob huronskem navdušenju prišel na oder eden in edini Macca. Koncert je pričel z beatlovsko A Hard Day's Night in zbrane pozdravil s "servus Öesterreich, malce bom govoril avstijsko in veliko angleško, imeli bomo zabavo, kajne?" ter s svojim trudom v nemščini požel salve odobravanja.

Macca je letos predstavil sedemnajsti samostojni album Egypt Station, s katerega pa na tokratni turneji Freshen Up igra zgolj tri pesmi Come On to Me, Fuh You in Who Cares. In tako kot pravi samo ime tuneje, je Paul dejansko videti "osvežen", četudi je zdaj nekoliko opustil barvanje las in je prijeten, rahlo osiveli, a poskočni gospod, ki deluje dvajset let mlajše, zagotovo tudi zaradi njegovega dolgoletnega veganskega načina življenja in ukvarjanja z meditacijo.

Da je na njegovem seznamu koncertnih pesmi več kot polovico iz repertoarja The Beatles, ne preseneča, saj gre za eno najboljših zasedb vseh časov in tudi zasedbo, ki jo največkrat postavljajo ob bok Rolling Stonesom. Kar je morda celo malo ironično, saj je vsakemu, ki kaj da na glasbo, jasno, da gre za dva popolnoma drugačna "glasbena filma".

Šest pesmi je zapel iz zakladnice svoje zasedbe Wings, kjer ni pozabil na Let 'Em In, Live and Let Die in verjetno eno izmed najboljših njihovih pesmi Band on the Run, če odštejemo Mull of Kintyre, ki je na tej turneji ne izvaja. Kot (presenetljivo?) tudi ne Yesterday. Oder je z vso visoko tehnologijo, kjer predvajajo odlomke iz različni delov McCartnejeve kariere, vreden njegovega imena, tudi iz animirane karaoke videoigre The Beatles Rockband. Na odru mu tako pomagajo kitarist, basist, klaviaturist in resnično "težkokatergorni" bobnar. Ob pesmi Letting Go pa se je na sredi stranske tribune pojavil še pihalni trio, trobentač, pozavnist in sakosofonist, ki so si potem kar mimo poslušalstva utrli pot na oder.

"Kako vam je všeč moja avstrijščina, ki je pravzaprav nemščina? No ja, tam nekje..." se je pošalil Macca, ki ni razočaral niti s pripovedovanjem nekaj zanimih anekdot. Od tega, da je, ko je slekel suknjič, dejal, da je to "edina sprememba garderobe ta večer", do zgodb o Jimiju Hendrixu in Ericu Claptonu.

Največjo norijo so kajpak povzročile beatlesovske pesmi od Can't Buy Me Love, I've Got a Feeling, Love Me Do (posvetil jo je petemu Beatlu, producentu Georgu Martinu), pa do From Me To You, Blackbird, energične Lady Madonne in orkestralne Eleanor Rigby. S pesmijo In Spite of All the Danger je skočil na sam začetek njihove kariere, ko so bili še pespektivna mlada zasedba The Quarrymen iz Liverpoola.

S pesmijo Here Today si je zaželel, da bi bil še vedno tu "prijatelj John Lennon", ki je žal padel po streli atentatorja leta 1980. Zagotovo je presenetil tudi z izjemno vizualno veličastno, barvito in po cirkuško razigrano izvedbo skladbe Being for the Benefit of Mr. Kite!, ki je Johnova oda cirkuški skupini Henderson, ki jo je pravzaprav zložil po vsebini cirkuškega plakata. Nato pa zapel še pesem pokojnega kolega Georga Harrisona, ki sta se jo nekoč skupaj naučila na ukuleleju. Something še zdaj velja za eno najlepših ljubezenskih pesmi Beatlov in tudi nasploh, Paul pa jo je po uvodnem akustičnem delu na ukuleleju nato zaključil udarno, s celotnim bendom.

Pravi udar in finale pa se je pričel z Ob-La-Di, Ob-La-Da, epsko Band on the Run, drvečo Back in The U.S.S.R., ko je za trenutek umiril tempo s kultno Let It Be, s katero je utrl kakšno solzo in pol, pa do pirotehnično-bombastičnega zaključka v Live And Let Die, ter naječjega beatlesovskega hita Hey Jude, ko je celotna dvorana ponavljala znani napev "na na na na na na na..."

A 32 pesmim jih je v dodatku, ko so se na oder vrnili z avstrijsko, britansko in mavrično zastavo, dodali še pet. Nekateri so mu v občinstvu več čas pod nos molili napise kot npr. "danes je tudi moj rojstni dan", dva Japonca, ki mu sledita po vsem sveti, bi Paula rada učila japonskih besed na odru, drugi si želijo njegov objem za božično darilo in podobno. Japonca sta bila posebej vztrajna in sta ves koncert sredi parterja neutrudno skakala in mahala s svetlečimi palčkami, da ju je Paul nekajkrat pozdravil z odra, posebej pa na njegov rojstni dan razveselil Američana iz Atlante, ki je na odru ob Paulu zaprosil Martho iz Kanade, ki je seveda rekla "DA" in bila do solz vesela. "Na mojih koncertih se na odru lahko zgodi marsikaj," je zadovoljno zabrundal Macca in "odšponal" pesem Birthday.

Temu je dodal še reprizo Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band z istoimenskega albuma, pri kateri smo lahko uživali, ko so v animaciji oživeli liki z naslovnice enega najboljših albumov vseh časov. Nadaljeval je v nezmanjšanem tempu s Helter Skelter, nato pa umiril konje ter ponudil še umirjeni trojček z albuma Abbey Road (Golden Slumbers, Carry That Weight in himnično The End).

Okrogle tri ure beatlesovskega spektakla je bilo vredno svojega denarja. Med občinstvom je bila tudi Paulova žena Nancy Shevell, ki ji je posvetil pesem My Valentine, v pripadajočem filmčku pa sta ljubezensko besedilo z jezikom gluhih interpretirala igralca Natalie Portman in Johnny Depp, v čemer je najbrž uživala tudi Emma Stone, ki je sedela v prvih vrstah. In prav ljudje na najboljših in najdražjih sedežih v dvorani, ki so šli v stotine evrov, so bili (po svoje) še najbolj prikrajšani, saj so se prednje postavili tisti najbolj zagrizeni, ki so skakali po odrom oz. pred ograjo pod njim, do te mere, da jih niti dostojanstveni redarji v večernih toaletah niso mogli umiriti in jih poslati nazaj na njihove sedeže.

A McCartney je pač McCartney in je živa legenda. Pozna ga sleherni človek na svetu, ki je kdaj poslušal glasbo, ali se celo, tako kot Rusi, ko so Beatli nekoč kot prvi rock bend nekoč nastopili na Rdečem trgu, ob njihovih pesmih učili angleščine. "Hello, Goodbye" (živjo, nasvidenje) je Paulu takrat rekel predstavnik ruske vlade, kar je hudomušno razložil proti koncu koncerta. Dilem pravzaprav ni. Macco je treba videti in pika. Nekateri že na drugem koncertu na Dunaju, drugi pa čimprej, ali kot so nekoč dejali Beatli sami v eni od pesmi "Here, There and Everywhere" (tukaj, tam in povsod). Hvala, Paul McCartney in še na mnogo zdravih in ustvarjalnih let!