'Ni nam treba na konec sveta, da bi bili srečni!'

Po dveh izdanih albumih Medzvezdje (2018) in Izštekani Bordo (2020) je pred nami nov izdelek vokalista in glasbenika Tomaža Štularja, ki deluje pod imenom Bordo. Izgubljeni je konceptualni album, na katerem lahko med vrsticami preberemo aktualno stanje družbe in zavesti ljudi, večina katerih je v teh časih še bolj potonila v brezno hitrega potrošništva in plehkosti.

Bordo nam na novem albumu nastavlja družbeno ogledalo, ki je v zadnjih letih dodobra popokalo. Že naslovnica albuma, fotografija iz leta 1918, nam daje vedeti, da smo poslušalci postavljeni v slepo ulico, kot edini izhod pa je pričujočih deset pesmi, ki jih je ustvaril pod budnim kreativnim očesom producenta Petra Penka, na njem pa ne manjka niti gostov.

Izid albuma je pospremil singel Nebo, na plošči pa ga najdemo tudi v akustični različici, v duetu s pevko Leilo Aleksandro. Med skladbami so tudi singli zadnjih nekaj let, kot so Dihaj, Drevored, Ghosts in Telstar, album pa najbolje deluje, če se mu prisluhne v celoti. To, poleg digitalnih platform, lahko storimo prek (izredno omejene) vinilne izdaje ali z USB ključkom v obliki nostalgične avdiokasete. Več o albumu nam je Štular razložil v pogovoru.

Tomaž, smo res oz. koliko smo izgubljeni, se da strniti koncept albuma v nekaj stavkov?

Po naravi sem zelo pozitiven človek, a če imam možnost, je glasba moj filter, skozi katero lahko dam ljudem smernico za razmišljanje o stvareh, ki so nekako ključne v življenju. Gre za pretežno družbeno-kritičen album, čeprav je vmes tudi nekaj ljubezenskih pesmi. Čutim se dolžnega stvari povedati, kot jih vidim. Izgubljeni smo bili že pred korono, zdaj sem upal, da se bomo našli in malce začeli zavedati, kje nam je mesto in kje smo kot ljudje. A videti je, da smo se še hitreje in agresivneje vrnili v stare tračnice, v smislu, poslušaj, zapravljaj, delaj in vse skupaj ponavljaj v nedogled. Sicer pa naslovnica, ovitek albuma, fotografija iz leta 1918 nekje v Kranju, pove vse. Vsakemu posamezniku pa prepuščam lastno presojo o izdelku.

Za producenta Petra Penka vemo, da izhaja iz elektronske scene, a je kasneje "preklopil" tudi na rock in pop. Četudi morda pričakujemo nekaj že slišanega, tvoj glas naredi pesmi specifično tvoje, kar je zagotovo dobro (npr. Drevored in Nebo). Koliko je bilo tvojega vložka v samo glasbo?

S Penkom sva se v zadnjih petih letih zares našla, rasteva in veva, kam greva in kako iti naprej. Jaz sicer celotne pesmi napišem v "placu" za vaje, njegova naloga kot producenta pa je ta, kakšen plašč bo oblekel skladbam, da bodo zvenele v najboljši možni podobi oz. obliki. Skratka, ustvari tako produkcijo, kot si jo pesem zasluži. Gre za zaupanje in iskanje. Imela sva veliko "brainstormingov", ko sva iskala načine in našla poti iz težav v imenu dobrega rezultata. Od aranžmaja, vokalov, kitar, ritma, on zadevo pelje naprej do vseh sladkorčkov, ki jih na koncu lahko slišimo v pesmih. Všeč mi je, da lahko v mojih pesmih slišimo tako čelo kot violine in še kaj. Ne težim k temu, da bi zgolj zadostil svojemu egu, da bi bil zraven, treba je zaupati in nekomu prepustiti, da naredi tisto, v čemer je dober. Seveda pa moraš vedeti, kaj hočeš. Drevored in Nebo sta pretežno elektronska, četudi sva nasnemavala kitare, kar pač določena pesem, po moje, potrebuje. Nebo je potem dobilo še akustično različico, saj si jo zasluži. Zato sem si tudi zaželel dueta, ki jih ponavadi ne delam. Po Tini Marinšek sem zdaj spet začutil, da pesem to potrebuje in se vse "poklopi". Pesem je klicala po ženskem vokalu, kar sem našel v Leili Aleksandri, akustični kitari, in tako dobila novo dimenzijo.

Čeprav pesem Drugo stanje je kar rockerska, "clashevska", zdi se, da je nekako vsaka pesem svoja zgodba, tudi glasbeno, v smislu raznolikosti ...?

Vseeno je pomembno, da nisi ti ta, ki bo govoril, kako široka in globoka bo pesem ali produkcijsko obogatena, saj gre za pesem kot tako. Kot avtor se moraš postaviti izven tega in pogledati, koliko ti pesem v bistvu dovoli, koliko mora biti dolga in široka. Kar morda deluje filozofsko, a pesem ima svojo naravno dolžino, ne potrebuje v sebi nekih mašil ali solaž, če teh ne potrebuje. Če znaš slediti osnovi, je to dovolj. Še vedno čakam na pesem, ki bo dolga več kot pet minut (smeh).

Refleksija ima ostro besedilo, v katerem našteješ vse slabo, kar nas obdaja?

Refleksija je nastala na koncu samega procesa, sam namen pesmi pa je bil, da imam zgolj refren in nobenih kitic. A ko sva s Penkom naredila produkcijo, sem opazil, da nekaj manjka, zato sem dodal govor, naštevanje kaj in kako. Niti nisem razmišljal, kaj bom povedal, saj je kar letelo ven iz mene. Gre za odgovor na celoten album Izgubljeni. LP plošča ima zato drugačen vrstni red kot USB oz. kaseta, saj sem na prvi začel z Refleksijo. Kakor ponavadi tudi začnem svoje koncerte.

Kako torej gledaš na svoj prvi vinil, ki se mu mora vsak poslušalec drugače posvetiti, če ga želi poslušati, kot je namenjeno?

Šele pred petimi leti sem nabavil gramofon in si najprej na njem zavrtel R.E.M. ali pa Nirvano, ne vem natančno. Neverjetno, kako te lahko prestavi v tisti občutek, ki si ga imel, ko si prvič slišal določeno pesem. Šel sem nazaj v preteklost, a koncept poslušanja vinilnih plošč se mi zdi tisti pravi. Zato sem se odločil tudi za ta format. Zaradi naslovnice, koncepta in da imam doma svojo vinilko, kar je zagotovo poseben občutek.

Še bolj udarna je Karavana norcev, čeprav praviš "a midva tečeva dalje, midva skačeva brez peres" ...

Tudi Karavana norcev je reakcija na družbo, takšno, kakršna je. Vseeno pa skušam precej zvizualizirati svoja besedila in se v njih tudi pohecam ali pač zadeve zastavim ironično.

Izgubljeni je kot nekakšna simfonija utrinkov, Ghosts ima trobento, Penko je komade naredil raznolike, kolikor se je dalo, hkrati pa jim vdihnil dušo ...

Producentu vedno dam nekaj časa, da začuti skladbe in si jih zvizualizira po svoje. Sam odpojem in odigram, nato pa počakam, da mi pokaže svoje osnutke, ali pa to sestaviva skupaj. Sledijo ponavadi minimalni popravki, nikoli pa ne bi hotel vsiljevati svojega ega zgolj zato, da bi "težil" z malenkostmi. Enostavno mu zaupam, da obogati in obleče pesem takšno, kot je, in ponavadi to najbolje deluje.

Je pa tudi res, da lahko na plošči slišimo nekaj, v živo, kot nedavno v stolpu Škrlovec v Layerjevi hiši, pa so spet zadeve malce drugačne ...

Menim, da bi si Bordo glasba zaslužila polno zasedbo, od bobnov, basa, klaviatur, da bo zares pokalo po šivih. Sicer mi je všeč, da je album eno, na koncertu pa ljudje dobijo drugačno izkušnjo. Bend pa si pač lahko privoščiš, če ti finančno stanje to dopušča, kar pa je z mojim konceptom in delovanjem malce skregano ...

Bo album pomagal pokrpati spokano družbeno zrcalo, nam pokazati pot iz slepe ulice, naslovi so zelo pomenljivi?

Zadeve so odvisne od vsakega posameznika. A kdor je album dobil v roke, že ve, zakaj ga je dobil. Ni plošča na prvo žogo, ki bi jo delil naokoli. Tisti, ki so prišli do nje, že nekako vedo, kje jim je pot. Ali jo bodo našli, pa je njihova izbira, zagotovo pa jim bo album pri tem malce pomagal.

Kakšne pa so posebne avdiokasete?

Pri prejšnjem albumu Medvezdje sem imel težavo, ko so mi mnogi dejali, da zgoščenke nimajo kje poslušati, saj gre za dokaj preživet medij. Zdaj sem izdal kaseto z USB ključkom, čeprav je bilo nekaj ljudi, ki so malce dinozavri v tem pogledu, malce razočaranih (smeh). Zdi se mi, da so nam kasete včasih dale povsem drugačen odnos do glasbe, kot nam ga zdaj dajejo sodobne digitalne platforme. Glasba se izgublja skozi digitalno distribucijo, čeprav sem sam na njih seveda prisoten, a je kleč v tem, da sem potegnil lok med kaseto in gramofonsko ploščo. Že velja, da večja ko je dostopnost, manjša je vrednost tistega, kar smo dobili. Izgubiš se lahko v poplavi vsega, izgublja se energija med izvajalcem in poslušalcem. Tukaj nekje smo izgubljeni (smeh).

Album je torej o aktualnem stanju, pa gojiš, četudi je stanje, kakršno je, upanje, vidiš luč na koncu tunela?

Sem optimist, tudi Refleksija ima v sebi lepe besede in stvari, majski hrošči, ptiči, a moj poudarek je bil bolj v "ali ne vidimo tega?". Ljudje potujejo v daljne kraje, da bi posneli sebek. Slovenija je zelo lepa in ne potrebujemo iti na konec sveta, da bi bili srečni.