Bordo: Podzemni svet kot ogledalo naše nove realnosti

Po prvi karantenski skladbi Ghosts, v kateri je glavno vlogo prevzel bordo stol, je nova pesem Dihaj bolj kot kadarkoli na mestu in bo vedno opozarjala na čas, ko smo klonili, se razčlovečili in padli skozi sito moralnosti. "Avdio in video elementa skladbe predstavljata dva pola − glasbeni in vizualni svet, ki si stojita nasproti − vsak na svojem bregu. Ta dva svetova se najdeta v stičiščih dveh strahov – pred spremembami in pred samim seboj. In če gre pri glasbi za ponotranjen dih, pomiritev ali pa soočanje s spremembami, je bilo treba ravno vizualni del podpreti s trenutnim življenjskim slogom, ki postaja vse prej kot normalen, ampak surealen," je novi stvaritvi ob bok svoje razmišljanje strnil Tomaž Štular.  

Tokrat je k sodelovanju povabil dolgoletna prijatelja še iz časov The Tide, Aljošo Korenčana in Simona Fugino, ki sta zvizualizirala scenarij, primeren današnjemu času. Videospot je temačen, skorajda obupujoč, osvetlitev je namenoma minimalna, daleč od studijske popolnosti kakega visokoproračunskega filma ali serije, a vseeno se zdi, da ga, ko na koncu le najde izhod, luč, zadiha, že nekaj hipov zatem spet potegne nazaj v temo navidezne brezizhodnosti ...

Kot vidimo, so raperji nastopili zelo ostro, spet drugi trenutno stanje ignorirajo, se zatekajo v ljubezen in rožice, kam v vse skupaj pade Bordo, kaj je tvoje sporočilo?

Tomaž: Očitno sem bil vedno med glasnejšimi, ampak vsak se odzove po svoje in ni nekih pravil. Če me nekaj moti, bom to povedal tudi skozi glasbo. Tako sta zadnja singla Ghosts in Dihaj jasno sporočilo, odziv na trenutno stanje družbe. Se mi zdi pomembno, da v teh časih skozi umetnost izražamo nezadovoljstvo oziroma odpiramo nova vprašanja. Problem se pojavi, ko se volkovi začnejo obnašati kot ovce, zato potrebujemo izdelke, ki bodo čez deset let opominjali na to, kako je družba klonila. Tako pesem kot videospot imata enako stičišče in to so spremembe. Bojimo se jih, hitro se navadiš, tako slabih odnosov kot še slabših ukrepov.

Besedilo je subtilno, a neposredno opiše, kako se ti počutiš v trenutni situaciji, upaš na množično identifikacijo?

Tomaž: Ne upam, ker ne delam z namenom, da bi prebudil množico. Množica se bo prebudila sama, če se bo. Lahko pa je to zgolj neke vrste sprožilec za posameznika.  

V enem letu torej nismo kaj prida napredovali, čutiš v zraku več obupa kot optimizma, se ljudje premalo borimo, se vdajamo fatalizmu lockdownov, saj je izražene jeze na družbenih omrežjih konec koncev veliko ...

Tomaž: Najlažje je s strahom vladati in kontrolirati množico. A mislim, da se ljudje počasi prebujajo in začenjajo uporabljati svojo glavo, se povezujejo in postajajo vedno aktivnejši. Ker nam kar tako ne bodo pustili dihati svobodno, bosta potrebni konstantna volja in moč večine.

V tem času si očitno bolj delaven kot sicer, kaj imaš v načrtu, menda bo drugi album izšel na vinilu?  

Tomaž: No, najprej bo treba še dobro polovico albuma zaključiti, potem bom razmišljal o konceptu, ampak ja, gojim ljubezen do vinila, ker le tam glasba oziroma album dobi prvinskost.  

Kljub obupni situaciji torej velja ohraniti sanje in upanje?

Tomaž: Mar ni to edino, kar človeku preostane?