Nekonvencionalnost LSDS Collective morda nekoč pride še prav

LSDS COLLECTIVE - Assid

Le izjemoma je na prvencu številčnega glasbenega kolektiva, pa čeravno gre za bolj kot ne eksperimentalno hiphop druščino, pričakovati idejno uravnoteženo pripovedno namero. Kaj šele, da bi Assid lahko odseval vsaj približno zvočno oziroma glasbeno uravnilovko. LSDS Collective je silovito nabrita sedmerica mladih ljubljanskih umetnikov, različnih disciplinarnih provenienc (glasbeni virtuozi, glasbeni producenti, filmski režiserji). Za nameček je pričujoči album koncipiran kot kompilacija izpadov parcialnih navez znotraj kolektiva. Že zato je nemogoče, da bi se poslušalec lahko izognil večstopenjski kaleidoskopski bombi. Če spomnim na podobni ekipi hiphop ustvarjalcev, kot sta svoje dni bili Badale iz Novih Jarš ali pa še bolj znan mariborski Tekochee Kru, so LSDS Collective artistični hiperventilator na še višji (kreativni) potenci. Uvod je sploh simptomatičen, saj nas v tem nagovori modificiran glas z izrazito neavtentičnim akcentom. Zaigrani Američan se predstavi kot Cot D'ivoire, ki zagotavlja svoj vpis v neko jazzovsko akademijo ter poznejša glasbena sodelovanja z žanrskima velikanoma Dukeom Ellingtonom in Milesom Davisom. Takoj zatem pa ad-hoc znanec odstre še, da je njegova najljubša "stranka", kakopak, LSDS Collective. Članstvo le-tega tako najprej potrdi lasten študentski status, hkrati pa presenetljivo visoke cilje oziroma ambicije. Toda te ambicije v poznejših songovskih enotah, teh nam preostane še petnajst, ne zmorejo trezne artikuliranosti, vražje abstraktno poetiko pač. A se vmes najdejo posnetki, ki bi pogojno lahko zašli še na kakšno drugo skrajno liberalno radijsko frekvenco. Pri čemer je, potrjeno, to gradivo, si mislim, realno dobrodošlo le na komericialno nikoli relevantnem Radiu Študent. Veliki Gatsby, Fuga in Ajkula so glasbeno relativno premočrtni komadi, pa čeprav iz teh še kar naprej bruhajo le stežka kompatibilne lirične asociacije. Pri vseh treh naštetih naslovih se srečujemo s trojico ali četvercem avtorjev/raperjev, v katere sta (razen pri Ajkuli) stalno vključena Dansky in Minnite. Slednji, s pravim imenom Luka Kesić, je v času med lansko izdajo singla Samsara in splavitvijo te albumske celote predstavil tudi zavidljivo prikupen traperski solo album Hotel. Pomembno vlogo pri (zahtevni) poslušalski absorbciji dela Assid odigrajo tudi raperski nastavki nadobudnih glasbenikov, ki niso posebej kultivirani. V tem segmentu zaznavam precej tehnične razpuščenosti ali pa kar obče radoživosti po punkovskem vzoru. Minimalistična Najtmer (sodelujejo Dansky, Minnite, Mačofizz in Male Ponco) je delegirana na navidezno sredino dramaturškega loka. Drugo polovico albuma Assid najbolj zaznamuje komad Malina (ft. Minnite in Neeko), ki pa vse preveč spomni na (ne)kontrolirane zafrkancije mariborskega trap-neo-soul-pop benda .travnik. Assid je dragocen improvizatorski zamah očitno še povsem divje ljubljanske umetniške brigade. Si pa že zdaj upam trditi, da bodoči akademiki in intelektualci na svoje krike iz let 2022 in 2023 tam nekje blizu konca tega desetletja ne bodo več najbolj ponosni.

Ocena: 4