Ko igralke (kar malce na silo) postanejo glasbenice

RENEÉ RAPP - Snow Angel

Vselej, ko se mlade, še raje zelo mlade igralke lotijo glasbene kariere, nastane problem, velik problem. Vpadljiv stas in glas med nakazane težave nista všteta. Med naborom mičnih privilegiranih belih deklet zlahka najdemo tudi solidne ali celo zelo dobro pevke. Odrska prezenca je zanje rutina, primerljiva z umivanjem zob pri ostalih smrtnikih. V tem duhu si je 23-leta Reneé Rapp z rednimi nastopi v uspešnih broadwayskih muzikalih dejansko utrdila idealno izhodišče za bleščečo solistično glasbeno pot. Uvod v njen albumski prvenec Snow Angel predstavlja vpadljiv pop song z naslovom Talk Too Much. Ta se po obliki nekoliko preveč odkrito spogleduje z izvrstnim, zdaj že zelo obširnim opusom Kanadčanke Carly Rea Jespsen. Čvrsta pop-rockovska zasnova in pričakovana dinamična interpretacija Reneé Rapp se v veliki meri navezujeta tudi na dva podobna komada (Colorado in To Well), ki ju je pevka in igralka predstavila na svojem lani izdanem premiernem mini-albumu Everything to Everyone. Če se ob poslušanju Talk Too Much še kdo spomni na Jennifer Love Hewitt, še ene igralke in pevke ter njenega največjega hita Can I Go Now (letnik 2003), se zdijo obeti za Rappovo še bolj cvetoči. Toda. Album Snow Angel že na drugi stopnji zapluži v prvo balado (I Hate Boston), zanimive pripovednosti albumski celoti nato ne uspe ohraniti sicer prisrčno-igrivi Poison Poison, sledi pa pol-baladna Gremini Moon, ki Rappovo in njen debitantski diskogram spet namenita izključno nezahtevni (otopeli starejši) publiki oziroma turistom, ki še edini obiskujejo muzikale. Druga polovica albumske celote je idejni pogrom, saj ne ponuja prav nič, kar bi se navezovalo na iskro, moderno ali na mikro-progresivno teksturo. Tako smo spet pri že ničkolikokrat zaznanem vzorcu. Reneé Rapp tako kot njene številne igralske kolegice razumejo songovsko strukturo in se z glasom tej breztežnostno prilagodijo. Dilema tako ostaja dejstvo, da avtorica, pa čeprav naj bi uradno bila, dobrih zrelih komadov ne piše sama. Če pa glasbenik ni tudi avtor, pa je še posebej v napetem ameriškem šov-biznis okolju položaj neizbežno ogabno klišejski. Še bolj pa je res tole. Ker so punce iz kategorije Reneé Rapp že kot otroške zvezdnice nastopale in pele, so od najzgodnejših let glasbo skozi vse kožne, še bolj pa skozi vse možganske pore vsrkavale kot nekaj že obstoječega, nekaj že potrjenega, nekaj, kar je že preverjeno pri občinstvu, s čimer je že pofočkano za prodajo. Ergo, dušile so se med evergreeni in predelovale prav te. Zato svojega glasbenega talenta nikoli niso izzvale s čim res nenavadnim, odštekanim, avtorskim. In potem imamo album Snow Angel, ki je tehnično sicer v redu, pove, nakaže ali odstre pa nič – in je zato totalno nebodigatreba.

Ocena: 2