Londonska funky ekipa Jungle že deluje utrujeno

JUNGLE - Volcano

Četrti album londonske zasedbe, ki s svojim lahkotnim funky popom pač nikoli ne preseda, kljub vsesplošni in univerzalni naklonjenosti celo njeni največji navdušenci ne morejo zasuti s peticami za odliko. Forma, ki sta jo zapopadla soseda še iz otroški let, to sta multimuzika Josh Lloyd-Watson (J) in Tom McFarland (T), z Volcanom dosega rob, kjer bi ji že lahko namenili kvalifikacijo izpela se je. Nenazadnje sta J in T med štirinajsterec pričakovanih hopsov zdaj delegirala celo eno nadvse profano balado (Good At Breaking Hearts). K sreči ta, še z nekaj neznačajskimi vižami, nastopi v izteku. Zaključnemu komadu Pretty Little Thing prav nič ne pomaga niti kadenca newyorškega raperja Basa. Energičnost celote proti koncu resnično neslavno izpuhti. Namreč. Tihi pomisleki na račun Volcana se krepijo že od Joshove začetne bože basovske strune. Prepoznavnemu produkcijsko izmaličenemu večglasju ali studijsko navitemu pevskemu zboru (ki izzveni kot deško večglasje), sledimo že od štarta. Prvi pravi šok pa je drugopostalvjenka Holding On, ki želi emulirati prav tako londonska tech-house šampiona Disclosure, pa pri nameri neslavno propade. Tako na dlani ostaja, da so z naskokom najboljši komadi, ki jih je zmogel vulkanček ekipe Jungle, štirje že nekaj mesecev ali vsaj nekaj tednov znani hit-singli: Candle Flame, ki vključuje brooklynskega raperja Ericka The Architecta, Dominos, I've Been In Love (premalo zaznavni vokalni gost je kalifornijski raper Channel Tres) ter Back On '74. Slednja dva sta res spodobna in instantno vščena funka. A tudi sliki teh dveh kljub nakazani kompleksnosti izpadeta preveč vodeno. Upam, da Jungle obstanejo kot prefekten party-bend, medtem ko njihov svež album s čimer koli podobnim lavi res ne gre primerjati.

Ocena: 3