Mando Diao: Ustvarjanje ni matematika, gre bolj za zabavo

Vaš zadnji album ste poimenovali Good Times, kako dobro se imate te dni, kaj je novega v svetu Mando Diao?

Ime albuma je prišlo tako kot vse druge stvari, ki se dogajajo po svetu. Saj veste, politka, okolje in podobno. Gre za neke vrste vprašanje. Obenem pa se imamo v zasedbi odlično, saj uživamo, in občutek je še vedno fantastičen. Dobro se imamo, veliko potujemo, tudi tja, kjer že dolgo nismo bili. Trenutno smo zelo srečni in zadovoljni.

Prva pesem na plošči se imenuje Break Us (Zlomi nas). Kako je skupino prizadel odhod Matsa in Gustafa pred leti? Vas je to zlomilo ali vam je ponudilo nove poti, ki jih lahko raziskujete?

Presenetilo nas je, a smo šli naprej. Drugače ne gre. Ker to želimo početi in nismo hoteli kar obupati. Zbrali smo se v sobi, spet bili bend, igrali smo v živo in se spet našli. Bilo je odlično. Odprle so se nove možnosti, raziskovali smo nove načine pisanja pesmi, produciranja in načine skupnega dela.

Na albumu ostajate funky in tudi nežni, pesmi so kratke in udarne. Obstaja recept za dobro pesem?

Čisto možno, včasih pa so tudi časi, ko si lahko privoščiš epskost in atmosferičnost in greš v teh smereh. Želimo priti do te točke in ne preveč razmišljati o rečeh.

Nekoč ste dejali, da je ustvarjanje pesmi kot sestavljanje lego kock. Kar se mi je zdelo zanimivo. Se je vaš pristop ustvarjanja z leti spremenil?

Najbrž. Še vedno je otročji, veste? Moraš se zabavati, ko ustvarjaš, ne da si preveč resen. Kot igranje. Svobodno. Sicer zadeva ne deluje. Naše delo se je spremenilo. Delamo z različnimi ljudmi in včasih nastane različna dinamika, a osnove ostajajo enake. Ne gre za matematiko, gre bolj za igro.

Koliko so se teme vaših pesmi, pogled na svet in življenje spremenili, saj ste začeli pri dvajsetih, zdaj pa počasi prihajate v štirideseta?

Še vedno smo stvari, ki so nam pomembne. Vmes se niso kaj prida spremenile, morda nismo več tako naivni, to pa je najbrž tudi vse.

Iz Švedske prihajajo seveda Abba, Roxette, The Cardigans, Ace of Base, Eagle-Eye Cherry, celo Rednex. Ste se kdaj počutili del "švedske scene", saj ste umeščeni nekje trdno med alter rockom in indiejem?

V bistvu, ne. Ne družimo se in ne pogovorajamo se v švedščini ... Švedska ima veliko dobrih skupin, kar je lepo. A ne gre za to, saj počnemo zgolj, kar nas osrečuje. Ob prvi plošči so na Japonskem mislili, da smo Britanci! (smeh).

Kaj vam je bolj pomembno, da vi uživate na odru (še vedno?) ali občinstvo na vaših koncertih?

Še vedno se imamo odlično. Zelo dobra zabava, veliko energije in na koncu sprostitev. Občinstvo je del tega, a igranje v živo je tisto, za kar nam gre. To imamo radi. Ves čas se nam dogaja in to je naravnost magično.

Predstavljanje in promocija glasbe se je v novem tisočletju precej spremenila. Kako dobro ste se prilagodili na nove tehnologije, jih uporabljate v svoj prid, ali je bilo v "dobrih starih časih" precej lažje, ko še ni bilo platform, kot so SoundCloud, iTunes, Facebook, Twitter, Instagram ...?

Ne vem, če je bilo prej enostavneje. Na nek način je zdaj lažje spraviti glasbo med ljudi, da jo slišijo. Kar je dobro. A je težko, ker je toliko stvari, ki jim je treba slediti. Vsi moramo živeti v tem svetu, kjer je veliko dobrih idej in tehnologij. Nekatere so zabavne, druge ne toliko. A je vznemirljivo, da si izmišljujejo vedno nove stvari, živimo v kreativnih časih.

Spet prihajate v Slovenijo, kakšni so vaši spomini nanjo, ali je za vas vsak koncert enak, ali je pomembno, v kateri državi igrate in kakšno je prizorišče?

Zadnjič smo igrali na festivalu Pivo in cvetje. Bilo je nepričakovano, odlično občinstvo in čudovito mesto. Vsaka država je nekaj posebnega, kar je ena najboljših plati turnej.

Katera je najboljša lekcija, ki vas jo je naučil rokenrol?

Da sem jaz vedno jaz. In da delam, kar se mi zdi, da je prav.