Slepa veleposlanica med otroki: Rada sem z njimi, ker sprašujejo iz srca

Še preden britanska veleposlanica v Sloveniji Victoria Harrison do konca pove svoj uvodni del, se v zrak že dvigajo radovedne otroške rokice. Vprašanj je toliko, da med odgovori preklopi nazaj na svoj materni jezik – angleščino – in ob pomoči prevajalke otrokom pojasni, da je Otto mešanec med labradorcem in zlatim prinašalcem, ki ji pomaga pri vsakdanjem življenju in jo spremlja povsod.

"Kaj mislite – na kaj vse mora Otto paziti, ko greva na sprehod?" jih vpraša. Na avtomobile, na kolesa, da se ne zaletiš v druge ljudi, da ne padeš v luknjo, dežujejo odgovori. 

"Ja, zelo dobro! In ko prideva do semaforja, kdo mislite, da odloči, kdaj prečkava cesto? Otto ali jaz?" nadaljuje. "Ottooo!" so glasni otroci. Potem pa osupnejo, ko jim Harrisonova pove, da se motijo. "Otto se ustavi, a ker ne pozna zelene luči na semaforju, sem jaz tista, ki se odloči, kdaj bova šla čez cesto. Kako pa to vem? Zanašati se moram na svoj sluh," jim pojasni. Hitro ugotovijo, da je temu namenjena rumena škatlica na semaforju, iz katere se sliši "tk, tk, tk". Kaj pa, če te škatlice ni? "Pozorno poslušam, da slišim avtomobile. Ne slišim pa kolesarjev, zato je prav, da oni pocingljajo z zvončkom, ko me vidijo."

Harrisonova jim nato razloži, kako poteka njun dan, in pokaže celo, kako za Ottom pobira kakce. Otroke pa zanima, kako ga nahrani in kdaj ima Otto kosilo. Pa tudi, ali zna morda voziti avto. 

"Ko Otto nosi oprsnico z napisom 'guide dog', to pomeni, da je v službi. Če srečamo slepo osebo s psom vodnikom, psa ne smemo božati ali mu dajati priboljškov, saj ga ne smemo motiti, ko dela. Ko pa oprsnice nima, pa ni več v službi. Takrat se lahko igra in ima prosto popoldne, kot ga imate po šoli vi," na odru pojasni Urška Razingar, direktorica zavoda Raziskovalni inštitut Pes. 

Interaktivne delavnice za učence prve triade

Harrisonova je v Radovljico tega dne prišla kot njihova gostja na izobraževalnih interaktivnih delavnicah Odgovorno lastništvo psa – pes ni igrača, s katerimi je omenjeni zavod ta mesec začel na gorenjskih osnovnih šolah. Namenjene so prvi triadi otrok. 

"Namen naših delavnic je ozaveščanje otrok o odgovornem lastništvu, pa tudi, da se naučijo, kako pristopiti do psa in kako se obnašati v bližini psov – tako poznanih kot nepoznanih," pojasni Tina Klepac.

Skozi pogovor in praktične primere osnovnošolce učijo o osnovnih potrebah psa, pravilnem obnašanju v bližini psov, pomenu dolgotrajne skrbi za psa in različnih vlogah psov v družbi (reševalni psi, policijski psi, terapevtski psi ...). Otroci s pomočjo maskote Inštitutko, pasjega ambasadorja Barta ter gostov na štirih tačkah pridobijo neprecenljivo znanje o sobivanju s psi.

Odzivi po prvem tednu delavnic so zelo pozitivni. "Navdušeni so tako otroci kot tudi učitelji. Med njimi je bilo kar nekaj takih, ki so se bali psov, pa so skozi naše delavnice prišli do tega, da se ni treba bati vsakega psa. Učili smo jih namreč tudi o telesni govorici psa in tako so izvedeli, katerih psov se ni treba bati in katere je treba pustiti pri miru," pove Razingarjeva.

Po njenih besedah so šole učence zelo dobro pripravile, zato na delavnicah njihovo znanje bolj ali manj obnavljajo in utrjujejo. "Se pa na koncu, ko je na vrsti božanje psa, pogosto zgodi, da otroci pristop, ki smo se ga naučili, v tistih par minutah pozabijo. In jih potem ponovno, v živo na psu učimo, da moramo k psu pristopati umirjeno, eden po eden, in da ne kričimo." 

Delavnice so zasnovane tako, da otrokom približajo pomen pravilne komunikacije s psi, razumevanje njihove govorice telesa in odgovornega ravnanja v vsakdanjih situacijah. V zavodu Raziskovalni inštitut Pes si želijo, da bi v prihodnosti sodelovanje razširili na čim več osnovnih šol.

"Te stvari se mi zdijo zelo pomembne, otroci morajo biti seznanjeni z odgovornim lastništvom in pravilnim pristopom do psov. Mislim, da je od obdobja koronavirusa psov pri nas več, nekateri lastniki pa so zelo neprimerni. Psov ne sprehajajo toliko, kot bi jih morali, ne pospravljajo za njimi ali pa z njimi grdo ravnajo. Moram pa priznati, da v kraju, kjer živim, vidim veliko ljudi oz. otrok, ki se s psi zelo lepo ukvarjajo, jih učijo raznih vragolij, pospravljajo za njimi in so nasploh vzorni lastniki. Odzivi na delavnice pri nas so pozitivni, tema pa je aktualna in zanimiva," se strinja tudi ravnatelj OŠ Anton Tomaž Linhart Boris Mohorič. 

'Otroci nimajo filtra, vprašanja postavljajo iz srca'

Harrisonova se je s tovrstnimi delavnicami doma pogosto srečevala, ne pa še v Sloveniji. "V Združenem kraljestvu so me za vodenje takšnih delavnic usposobili vodniki združenja slepih in slabovidnih. Tako sem v imenu te organizacije predavala o psih vodnikih različnim starostnim skupinam. Danes pa je bilo prvič v Sloveniji in tudi v slovenskem jeziku," se smeji. 

Reakcije otrok so jo navdušile. "Pri teh delavnicah vedno ugotovim, da niso dovolj dolge, saj otroci šele koncu začnejo postavljati res zanimiva vprašanja – kako slepa oseba kuha, kako ve, katera oblačila naj obleče ...  Takšna vprašanja so izjemno pomembna za razumevanje, všeč pa mi je tudi, ko to, kar govorim, oni povežejo s svojim življenjem. Tako je na primer danes eden od otrok rekel, da je njegova babica upokojena, ko smo se pogovarjali o tem, da se bo Otto nekega dne upokojil. Njihov odziv je bil res dober in všeč mi je, kako interaktivno predavanje je bilo."

Takšne delavnice se ji zdijo izjemno pomembne, saj so otroci ciljna skupina, ki jo je treba poučevati o življenju oseb s posebnimi potrebami. "Najboljša stvar pri delu z otroki je, da se ne obremenjujejo z vprašanji in nimajo filtra, postavljajo jih iz srca. Nasprotno pa odrasli pogosto mislijo, da ne morejo postaviti vprašanja, ker bi lahko osebo užalili. Pomembno je izobraževati naslednje generacije otrok, da bodo lahko razumeli, da lahko tudi te osebe delajo in živijo polna življenja. Počnejo lahko vse – z nekaj prilagoditvami, kot je na primer pes vodnik. Pomembne so pa tudi prilagoditve v vedenju drugih ljudi. Če sem iskrena, mi je veliko lažje to delati z otroki, ker odrasli ne sprašujejo in ne govorijo tako iz srca," zaključi.

"Hvaležni smo in počaščeni, da si je ga. Victoria vzela čas za obisk in s svojo toplino ter dostopnostjo približala otrokom neprecenljivo vrednost psov vodnikov, ki so hkrati tudi družabniki, spremljevalci in prijatelji slepih in slabovidnih ljudi," pravijo v zavodu Raziskovalni inštitut pes.

Po zaključenih delavnicah vsi učenci prejmejo nosilec vrečk za pasje iztrebke in rokovnik z naslovom Moja žival, moja odgovornost, v katerem je pobarvanka v obliki stripa izobraževalne narave. Na koncu delavnice prejmejo tudi diplomo, ki potrjuje, da so se naučili pravilnega odnosa do živali.