Kylie Minogue tudi v 2024 intrigira s čudnim, slabim in zanimivim

KYLIE MINOGUE - Tension II

Lahkoten elektro pop – sem ter tja tudi ne tako zelo lahkoten –, ki da vsako drugo ali vsako tretjo sezono v obliki novega, še enega, nato pa spet še enega albuma predstavi (občasnim) glasbenih navdušencem stalno draga Kylie Minogue, ima eno izstopajočo težavo. Najmanj 50-odstotkov Avstralkinih napevov je resnično (vedno) butastih. Po enem štetju je teh 50 odstotkov posiljen komaj spevni balast, ki se mu v pogostih periodničnih songovskih zavitkih težko izogne slehernik med velikimi uspešneži, sploh med tistimi, ki tak status ohranjajo v več (zaporednih) desetletjih. Minogueova svoj sloves neguje vse od poznih osemdesetih prejšnjega veka. 56-letna zabavljačica osupljivo konstantnega dekliškega videza je prvi album predstavila leta 1988. Minogueova ima za sva svoj ultra simpatični perpetuum dva ključna recepta. Nasmejana blodnika zavidljiv položaj na šov-biz podiju neguje ga tako, da neguje svoj fizis, ob tem, da z javnimi nastopi praktično še nikoli ni prestopila Rubikona slabega okusa oziroma izpadla kot trapa. Kakovostna obrazna kozmetika, prizadevni trener fitnesa in brihtna piarovka so njeni, si lahko mislimo, najboljši prijatelji. Medtem ko so so, in to potrjuje tudi vsebina albuma Tension II, s Kylie Minogue občutno bolj mesarski njeni glasbeni svetovalci, torej založniki. Kot pričetek poslušanja Tension II izberite Diamonds ali Hello, pri 6. in 7. zaporednem songu - in hitro se boste prepričali o verodostojnosti predhodne trditve. Po drugi strani pa je par, no, dva para Kylienih novih pesmi slogovno in izvedbeno posvem soliden in nemoteč radijski futr. A Minogueva vseno ne pozabi skreniti tudi v smeri aktualnega, hiper-trendovskega, reklo bi se kar v left-field. Edge Of Saturday Night na Tension II presenetljivo zvabi celo čikaško produkcijsko ikono The Blessed Madonno, nemalokrat zelo eklektično house DJ-ko in producentko, ki svoj opus sicer vztrajno dograjuje na čisto drugem koncu glasbenega spektra, se pravi v progresivni, in ne za Kylie Minogue prepoznavni konservativni sferi. A če se vrnem(o) na začetek albuma, se ob precej bučnih uvodnih dveh - Lights, Camera, Action in Taboo - lahko zamislimo, češ, s tema dvema pa pevka pač tiste svoje vdane navijače, ki so starejši od nje, v resnici grobo odganja. Naziv za tovrstno grobost je dejansko nabrita tech-house-pop metrika, ki stare mame namerno zaobide, zato pa v toliko bolj goreč delriji spravi ključni oddelek pevkine fanovske baze, kar zvesta gejevska publika še vedno je. Tej se Minogueva hvaležno pokloni tudi s komadom My Oh My, ki ga predstavi v sodelovanju s kolegicama Angležinjo Bebe Rexho in Švedinjo Tovo Lo. Grozljivo aboten je tudi komad Midnight Ride, v katerem se kot gost pojavi tudi zvezdniški producent Diplo. Sklep o vtisih o albumu, ki je ta trenutek na vrhu večine zahodno-evropskih lestvic, mimo toplo-hladne pripombe enostavno ne more.

Ocena: 3