Prvi album superdueta Romachild vas bo obsedel

ROMACHILD - Vse gre v eno

Romachild sta dospela do prvega, prelomnega etapnega cilja. Albumski prvenec dueta prekaljenih slovenskih glasbenikov, še raje superglasbenikov, obenem tudi avtorja/producenta in studijskega godca, ponudi vse, kar v tem trenutku sploh lahko ponudi najboljša domača rockovska praksa. Niz avtorskih komadov navduši z več gledišč. Napoj teh je izrazito energičen, pripovedno izdatno pozitiven, bodrilen, motivacijski. Druga izjemna lastnost dela Vse gre v eno je vektor prej omenjenih dejavnikov: Romachild sta v svojem nagovoru izjemno učinkovita, torej kratka, hitra, ekspeditivna, mestoma tudi eksplozivna. To učinkovitost pa dosledno lošči perfektno oblikovan zvokovni paravan. Ker duet Romachild sestoji iz kitarista, pevca, pisca songov in snemalnega entuziasta ter lastnika vrhunskega avdio studia, v zaledju Martina Šibernika pa razgraja Roman Ratej – naš najboljši bobnar, bobnar in vokalist z bogatimi mednarodnimi izkušnjami, tako iz pop kot tudi iz rock sfere – progresivna in zelo ostra zvočna slika albuma ni nikakršno presenečenje. 

Oblika songov pogosto preseneča, a ne nujno. Veliko vzgibov iz celote Vse gre v eno bo marsikoga vsaj za trenutek spomnila na Siddharto ali na Dan D. Pri čemer je zanimivo, da se ti bežni reminesceni kaj lahko razpredeta do sklepa: najboljši Siddharta in najboljši Dan D bi tukaj-in-zdaj morali zveneti natančno tako kot s posnetkoma Dvigni glas in Objem nakazujeta Romachild. V tem hipotetičnem komplotu ne odkrivam pomanjkljivosti, pač pa ravno nasprotno. Romachild navdušeno utrjujeta kleno domačo rockovsko govorico in jo na simbolni način marljivo potiskata v sedanjost, malček pa tudi v prihodnost. Kogar navdušujejo Royal Blood ali kvartet Imagine Dragons, se bo v spremstvu Romachild nemudoma začel utapljati v ugodju in sreči. Taktov, opremljenih z ničnim besedilom, to pomeni s podaljšanimi medmeti (Oooo-ooo-ooo ipd.), naštejemo ravno toliko, da je Vse gre v eno brez obotavljanja klasificirana kot moderna rockovska gradacija. Odmev, ki zgrabi, na primer, refren hitovske Otroka v dežju (v tej gostuje Tomi Meglič), ta sodobni songovski dizajn lepo poudari. Kot fin dodatek korpusu nekolikanj trših rockovskih popevk pa posebno mesto v izpovednem oblaku dueta Romachild predstavljajo hudo drveče ritmične strukture. Vzemi si ga je bombastičen modernistični metalski izliv, ki vendarle ni skrajen, čeprav napev intenznivno buči. 

Dramaturgija albuma je dobro premišljena, saj omenjeno pesem nasledi veliko bolj prostrana in proti koncu mišičasta Ujemi dan. In že smo pri zmagovalni, obenem zaključni. Vse parametre songa z naslovom Lepo za umret ocenjujem kot šampionske. Perfektno izpeljana melodija, vključno z refrenom, gradacija in vrhunec komada z omembami kave, jutra, smeha, srca, svobode, boga, jader, valov, zvezd, kril, vetra, oblakov, daljave, plovbe, slovesa, noči, življenja, pogledov skozi okno, morja, spominov, magičnih dni in ljubezni, s ščepcem plemenite esence bendov Stereophonic ali Placebo – ta komad je, uf, top-top, torej top-top-top! Le kot opozorilo, nalezljivost hita Lepo za umret je univerzalna - otroci, če ne tudi babice, bodo skupaj z odraslim delom nacije z njim že jutri povsem obsedeni. Veliko testiranje sledi na koncertu v Kinu Šiška, v sredo, 30. oktobra. Romachild prinašata nekaj specialnega, nekaj, kar vsa bo zbilo po tleh – prêjkoslêj.

Ocena: 5