Björk: Kraljica eklektičnega avantgardnega popa

Pred leti smo se že za hipec razveselili, da bo islandska pevka Björk nastopila v puljski Areni, a je zadeva žal odpadla zaradi epidemije covida-19, tako da je "popravni izpit" tokrat opravila z odliko v napolnjeni dunajski dvorani Stadthalle. Tja jo je prišlo poslušat okoli devet tisoč ljudi, njen koncert pa je bil prvi v Avstriji po letu 1998.

S turnejo Cornucopia je pričela že leta 2019, ko jo je osnovala okoli predzadnjega albuma Utopia, nato pa jo je, kot rečeno, zadržala globalna pandemija, da je pred dobrim letom potem izšel njen deseti studijski izdelek Fossora, ki ga je zdaj premišljeno vtkala v koncertni spektakel, ki ga predstavlja v nadaljevanju pričujoče turneje.

Pravzaprav bi njeni predstavi ob bok težko dejali, da gre za koncert, vsaj ne v klasičnem, koncertnem smislu. Veličastna predstava, ki je v bistvu nekakšen nadnaraven multimedijski spektakel, je nekaj, kar ji gre izvrstno od rok že vsaj četrt stoletja, če vseeno za nekoliko bolj "konvencionalno običajna" štejemo njena prva dva albuma Debut (1993) in Post (1995). Čeprav bi bilo reči, da je Björk konvencionalna ali običajna, zagotovo velik greh, ki si ga je težko odpustiti, saj to, roko na srce, nikoli ni bila. Že vse od dela z zasedbo The Sugarcubes naprej, če ne drugega, je vedno izstopala po zaslugi svojega unikatnega, neponovljivega glasu, drobne pojave, a neumorne in posledično nalezljive energije.

Zato ni presenetilo, da je umetnica že pred začetkom predstave, ki se je pričela točno ob 20. uri, opozorila, naj vsi obiskovalci pustijo mobilne telefone v žepih ali torbicah in naj uživajo v glasbi in vizualijah, v trenutku, fotografije pa si lahko kasneje ogledajo na njeni spletni strani. In res je bilo tokrat, kar se ne zgodi pogosto, opaziti kar najmanjše mogoče število tistih, ki so se kljub opozorilu spravili k dokumentiranju ali fotografiranju kakšnega koščka koncerta. Velika večina občinstva pa se je pustila prepričati in je dejansko zgolj (bolj ali manj) uživala v videnem in slišanem.

Kot vemo, je Björk vedno znala presenetiti tudi z videospoti, če se spomnite le nekaterih izmed njih, njena izvirna odrska predstava pa je bil tako nekakšen trk zadnjih dveh albumov, s katerih smo lahko slišali petnajst pesmi, pet oziroma po enega pa z albumov Debut (Venus as a boy), Post (Isobel), Medulla (Show Me Forgiveness), Vespertine (Pagan Poetry) in Vulnicura (Notget).

Predstava, ki jo na začetku vpeljejo "ptičji zvoki in zvočne pokrajine", sicer vključuje digitalne vizualne elemente medijskih umetnikov Tobiasa Gremmlerja, Andyja Huanga in Nicka Knighta, scenografijo Chiare Stephenson, septet flavt Viibra, klarinetiste, harfista in celo legendarnega avstrijskega tolkalca, ki sicer deluje v Londonu, Manuja Delaga. Vse skupaj dopolnjuje kopica elektronskih zvokov, s celo vrsto po meri izdelanih instrumentov, ki so jih inovativno in prostorsko vgradili v zvočni oder, vključno s posebno odmevno komoro, ki jo je pevka nekajkrat uporabila med koncertom.

Pohvaliti velja njeno razkošno kostumografijo in ekstravagantna naglavna okrasja, saj je delovala kot nekakšna razkošna voditeljica večera, ki kljub počasi bližajočim se šestdesetim letom ne zgreši niti enega tona in poje kot endemitski slavček najžlahtnejše vrste. Prav tako so težko opisljive fraktalno-zunajzemeljske projekcije, ki pa so dostikrat spomnile oz. so bile združene s prizori vsem dobro poznanega živalsko-rastlinskega sveta. Če vas torej ni očaral že njen glas, zagotovo ni bilo mogoče spregledati celotnega vizualno-glasbenega udara, ki je klestil in na pašo peljal celotno paleto čutnih zaznav prisotnega občinstva.

Že po sedemdesetih minutah je uradni del končala s pesmimi Losss, Sue Me in Tabula Rasa. Sledilo je videosporočilo švedske okoljske aktivistke Grete Thunberg, kar je vse skupaj malce obrnilo na področje družbeno-političnega agitatorstva. V dodatku je izvedla še trojček pesmi Mycelia, Future Forever in Notget, kar je celotni spektakel podaljšalo do kakšne minute manj od ure in pol. Navdušenemu občinstvu je namenila petkratni "danke schön" (hvala lepa, op. a.) ter predstavila svojo odrsko zasedbo. Kar je bilo za nekatere povsem dovolj, za druge pa niti ne, saj bi brez napora radi slišali še kakšnega od številnih in bolj ali manj pogrešanih hitov iz njene bogate 30-letne kariere.

Björk je brez dvoma v svoji ligi, saj se je ob videnem in slišanem upravičeno vprašati, v kateri dimenziji ali svetu pravzaprav živi in obstaja. Njen um in umetniški izraz sta očitno iz nekih drugih svetov, njeni koncerti pa multimedijske mojstrovine, ki navdušujejo ljudi, ki so jim blizu pravljične, vilinske, fantazijske, futuristične pokrajine, ki jih lahko vidite zgolj v japonskih animiranih filmih ali pa v mešanici znanstvene fantastike in filmov tipa Gospodar prstanov ter najnovejših fantazijskih igrah v navidezni resničnosti (VR-ju).

Če vam uspe odklopiti razum in iskanje smisla, se namreč lahko podate na potovanje, kot vam ga ustvarja in na katerega vas lahko odpelje samo Björk, njena prikupnost, navidezna skromnost in glasbeno-vizualna bogatost pa bodo zagotovo osvojili vaše čutne brbončice. Kolikšno duševno blagostanje ali zadovoljitev je kdo pri tem doživel, pa seveda ostaja stvar vsakega posameznika.

Že skok na njeno spletno stran vas odpelje v povsem drug svet, svet pisanih gobic, rastlin in okolij neznanega izvora. Björk je unikum v glasbenem svetu kot tudi umetnosti nasploh, ali jo morda bolje razumejo njeni rodni prebivalci Islandije, pa seveda lahko le ugibamo. Spomnite se le na prav tako islandski zasedbi Sigur Ros ali Solstafir in jasno vam bo, da njihovi umetniki ponujajo nekaj tako specifično posebnega, da jih je praktično nemogoče postavljati ob bok komur koli. In če je njihova umetnost težko razumljiva, se ji je po drugi strani toliko lažje zgolj prepustiti, da nas prevzame in da stečejo skozi nas energija in občutki, za katere prej morda sploh nismo vedeli, da obstajajo ...