Depeche Mode v Zagrebu: Vse najboljše, Martin!

Peti obisk Zagreba britanske zasedbe Depeche Mode, ki je pred tem leta 2001 in 2006 gostovala v tamkajšnjem Domu sportova, nato pa 2010 in 2013 v Areni, je bil njihov hrvaški povratek po 10 letih. Po koncertu na stadionu v Celovcu dva dni prej je bil ta večer poseben tudi zaradi dejstva, da je bil koncert na 62. rojstni dan Martina L. Gorea, ključnega člana in avtorja večine njihovih pesmi.

Gore je poleg Dava Gahana, pevca žametnega baritona, namreč že od leta 1980 izvirni član zasedbe Depeche Mode, ki je pred dobrim letom izgubila tretjega izvirnega člana, klaviaturista Andyja Fletcherja, v starosti zgolj 60 let.

Veličastno prizorišče se je tako počasi do večera napolnilo tam nekje do številke 18 tisoč, ko je že v poznem popoldanskem soncu kakih 30 stopinj okoli Arene gomazelo "črnomajčnikov", saj je depechevski "dress code" podobno nezgrešljiv kot pri njihovih goth bratih The Cure.

Naslednja postaja ob vstopu v dvorano je bila za marsikoga, ki si je želel najnovejše turnejske majice ali kakega drugega spominčka, najbrž "merch" stojnica, kjer so prodajali majice, puloverje, kape in ostale izdelke. Na dejstvo, kako globoko je treba seči v žep, pa so nas spomnile zadnje čase krepko zasoljene cene, saj so prodajali kratke majice po 40 evrov, z dolgimi rokavi po 50 ter puloverje s kapuco za okroglih 80 evrov. No, pri sosedih Avstrijcih dva dni prej so bile cene menda še višje. Tako da je bilo pivo za tiste, ki so želeli domov nesti njihov turnejski kozarec, za pet plus dva evra pravzaprav po kar "spodobni" ceni.

15 minut do 20. ure, ko se je marsikdo v preddverju še ubadal z dilemo, ali ima dovolj v denarnici za kakšen že omenjeni koncertni spominek, se je na odru pojavila predskupina Haelos, britanski trip hop bend iz Londona. Njihov nedavno izdan tretji album so poimenovali Somnum, poleg zanimivega zvoka pa je izstopal impresiven glas pevke Lotti Benardout. A večina je imela svoje možgane nastavljene na zasedbo, za katero so Haelos ogrevali oder.

Okoli 10 minut do 21. ure je končno ugasnila monotona glasba (standard pri velikih koncertih) in so se ugasnile luči, ogreto ozračje naelektrenega pričakovanja pa so presekali kriki iskrenega navdušenja. Zaslišali smo zvoke zadnje pesmi na albumu Memento Mori: Speak to Me, ki jo skupina namesto intra uporablja za začetke koncertov na tej turneji. Ta se je kmalu prelila v My Cosmos is Mine, ki je s svojim napadalno-raztrganim zvokom idealna zvočna bomba za pričetek koncerta. Sledila je Wagging Tongue, še ena nova pesem in drugi singel z albuma, ki je bržčas (naj)bližje tistim, ki so naredili domačo nalogo in naštudirali njihov zadnji, 15. studijski album.

Nato pa se je začelo zares. Walking in My Shoes je zagotovo ena večjih Martinovih mojstrovin, ki mu jo je pomagal zvočno oblikovati neprekosljivi Alan Wilder, ko sta leta 1993 snovala album Songs of Faith and Devotion. Poskočna It's No Good sega v čas albuma Ultra, ko so Alana že izgubili, a je vseeno prestala test časa, saj jo radi izvajajo v živo, hkrati pa velja za eno njihovih bolj igrivih pesmi.

Impresivni vizualni učinki in osrednja tema, črki D in M, ki ponazarjata Depeche Mode ali, prikladno, imeni Dave in Martin, so že tradicionalno delo nizozemskega vizualnega umetnika in fotografa Antona Corbijna. Ta slaba štiri desetletja skrbi tudi za videospote oz. celotno vizualno podobo. Tokrat pa so delo kamermanov izvirno zapakirali, da je osrednji zaslon predvajal posnetke, animacije in "žive" kadre kamer, levi in desni zaslon pa posamezne detajle samih članov zasedbe. Poleg Dava in Martina sta kar nekaj časa jedro zasedbe tudi multiinstrumentalist Peter Gordeno in bobnar Christian Eigner.

Začetni zagon so malce umirili z nežnejšima Sister of Night ter In Your Room, dokler spet ni prišla eksplozija z Everything Counts, pesmijo, ki je kot ena prvih postala himnična in so jo prvo polovico kariere radi igrali ob zaključkih nastopov. Skok v leto 2005 je naredila pesem Precious, ki jo je nasledila ena bolj melodično igrivih z novega albuma My Favourite Stranger in temu primerna črno-bela filmsko-vizualna mojstrovina Corbijna.

Proti polovici koncerta je bil čas, da si Dave, ki je bi ta večer še posebej plesno razpoložen, malce odpočije, saj je mikrofon prevzel Martin, ki je najprej srčno zapel Home. Nato je presenetil z akustično izvedbo Strangelove, uspešnice, ki jo ponavadi poje Dave, na tej turneji pa jo sicer redko izvajajo. A seveda je imel Dave medtem drugo delo, saj je z ekipo kolegu pripravil presenečenje in na oder pripeljal voziček s torto in prasketajočimi svečkami, medtem ko je celotna Arena prepevala tradicionalno "Happy birthday to you", sta s Christianom prvim vrstam razdelila ducat črnih balonov.

"Uau, hvala, pirotehnika!" se je v šali zahvalil slavljenec večera, Dave pa je kolega iskreno objel in dejal, da si bodo torto razdelili kasneje, po končanem koncertu. "Čudovit, angelski glas in vse najboljše za rojstni dan, Martin L. Gore!" je kriknil Dave in dvorana je vzrojila v pričakovanem navdušenju.

Drugi del koncerta so razigrano začeli z diskoidnim prvim singlom z Memento Mori: Ghosts Again, s Corbijnovim videospotom vred, zatem pa smo zaslišali raztrgane zvoke, ki so lahko pomenili samo eno – I Feel You, rockersko himno, ki nas je popeljala tri desetletja nazaj v zgodovino, v čas, ko je skupina preživljala turbulentne čase, ki so prinesli to, da jih je po naporni turneji Devotional zapustil Wilder, do skrajnosti zasvojeni Dave pa je skoraj odšel na drugi svet, saj so ga po klinični smrti komaj rešili. Ob povedanem se je prilegla A Pain That I'm Used To v remiksu Jacquesa Lu Conta, sicer prva pesem z albuma Playing The Angel.

Naslednji vrhunec je bil, ko smo zaslišali elektronski uvod v pesem World in My Eyes z verjetno najbolj znanega in tudi hvaljenega albuma Violator (1990), pesem pa so z mogočnimi projekcijami posvetili pokojnemu Fletcherju, ki je umrl 26. maja lani. "Dame in gospodje, g. Andrew Fletcher!!!" se je preminulemu kolegu poklonil Dave in tako poskrbel za enega bolj čutnih trenutkov večera.

Sledila je napadalna Wrong in še en nesporen biser iz njihovega zgodnejšega obdobja, Stripped, povsem v rdeči barvi, čeprav je bilo zanimivo, da pesem ni resneje premaknila tistih, ki jim bolj odzvanjajo pesmi iz zadnjih 30 let kariere skupine. Pred uradnim zaključkom je Dave izvedel še en svoj osebni favorit, John The Revelator, preden ni prišel povsem na konec mostu, ki se je zajedal krepko v "fan pit", ko so se zaslišali zvoki (verjetno) njihove največje uspešnice, Enjoy The Silence.

"All I ever wanted, all I ever needed is here in my arms. Words are very unnecessary, they can only do harm," se glasi pomenljivo in preroško Martinovo besedilo, ki ga vsak njihov pravi oboževalec zna na pamet, kot tudi prenekatere druge pesmi, ki so se zapisale v njihove male možgane in DNK. 20 pesmi, lepa cifra. Pa je to dovolj?

Seveda je sledil dodatek, kjer pa so tisti, ki so pričakovali nežno polnočno uspavanko Waiting For The Night iz leta 1990, kot je bilo to na nekaj prejšnjih koncertih, ostali malce razočarani, saj sta Martin in Dave akustično izvedla njihov religiozni "masterpiece" Condemnation. Vrhuncem pa kar ni hotelo biti konca, saj je bil zaključni trojček naravnost bombastičen.

Just Can't Get Enough je mojstrovina synth popa, ki jo je pred več kot štirimi desetletji spisal Vince Clarke,  prvotni član zasedbe, preden je odšel po svoji poti z zasedbama Yazoo in Erasure, a pesem s svojim nalezljivim refrenom in razigrano melodijo ostaja nekakšen kultni favorit pri večini njihovih najbolj zvestih oboževalcev. Koncertni podaljšek je bil še družno prepevanje z Martinom, ki je bil vidno vzhičen ob neverjetnem odzivnem sodelovanju celotne dvorane. A trenutek, ko se solza sreče utrne tistim, ki nosimo Depeche Mode globoko v duši, je bil kitarski uvod v Never Let Me Down Again, eno njihovih najbolj himničnih pesmi, ki se tradicionalno zaključi z "žitnim poljem" mahajočih rok levo in desno, kar kajpak kot vrhunec ni izostalo tudi na tokratnem zares izvrstnem koncertu v Zagrebu.

Da pa je bil užitek še podaljšan, pa so poskrbeli še z zaključno pesmijo Personal Jesus, še eno nepogrešljivo skladbo iz njihovega repertoarja. 24 pesmi in okrogli dve uri vrhunskega spektakla sta tako morda prepričali še zadnje dvomljivce, ki so si morali priznati, da so Depeche Mode že vsaj 35 let, ko so leta 1988 s koncertom v kalifornijski Pasadeni dokončno osvojili ZDA, vrhunski koncertni bend in da je njihov rokenrol, četudi gre za večinoma elektronsko glasbo, nekaj najbolj impresivnega, kar lahko doživimo na živem koncertu. "Najlepša hvala, se vidimo prihodnjič!" je na koncu zadovoljno kriknil Dave. Upamo, da res. Skratka, Dave in Martin, kapo dol in še na mnoga leta!