'Naš največji uspeh je, da smo preživeli!'

Petnajst minut pred 21. uro je bilo v dvorani L56 v Ljubljani že pravo rock mravljišče, tudi po zaslugi organizatorja Rock Radia, ki je poskrbel za primerno ogrevanje priznanih rock legend, kamor Dire Straits nedvomno prištevamo, čeprav je zasedba obstajala zgolj med leti 1977 in 1988 ter potem še med 1990 in 1995. Njihovo poslanstvo tako pravoverno in z veliko občutka in natančnosti ohranja številčna postava Dire Straits Legacy, v kateri so, med drugimi, izvirni klaviaturist Alan Clark, kitarist Phil Palmer, tolkalec Danny Cummings, saksofonist Mel Collins in mlajši frontman Marco Caviglia, ki je vrhunsko ujel tako vokal kot igranje kitare v edinstvenem Knopflerjevem slogu.

"Zame so pesmi Dire Straits vedno izziv, v bistvu pa gre pri Knopflerjevih pesmih za subtilnosti, za podrobnosti, ki so zelo pomembne. Največ se posvečamo temu, dinamiki, izbiri zvokov pri solažah, to je zelo pomembno," nam je pred koncertom zaupal prekaljeni in lasati Palmer, ki bo kmalu dopolnil 71 let. "Dinamika je zelo pomembna v tej zasedbi in naredi veliko razliko, saj če igraš mehko in nežno, šepetajoče, je to zelo pomemben del celotne slike," pa meni pevec Marco, ki Knopflerja izvrstno obvladuje tako kitarsko kot vokalno.

Koncert so pričeli s Private Investigations, o kateri sta nam Palmer in Clark nedavno zaupala, da je, poleg drugih, "kot nekakšna himna za mnoge ljudi", sicer pa da "gre pri izvajanju kot za nekakšna popotovanja skozi glasbo". Kar smo lahko opazili tudi na samem začetku nastopa, na katerem so sicer uporabljali sposojene instrumente. "Igrali smo na sposojeni opremi, saj je naša še vedno v Zürichu, zato smo morali napeti vse moči, da smo si instrumente sposodili pri nekaterih vaših glasbenikih. Vsekakor gre za kompromis, saj mi manjkajo klaviature in se moram vseeno potruditi, da zadeva deluje in se sliši karseda dobro. Marco ima po navadi devet kitar, tokrat samo tri," je o težavah z opremo spregovoril klaviaturist Clark.

Po drugi pesmi, Expresso Love, so začele v velikem slogu slediti uspešnice, kot so Tunnel of Love, Romeo and Juliet, Telegraph Road, na Your Latest Trick je na saksofonu svoj ključni del pridal Collins, čigar prispevek lahko slišimo tudi pri uspešnici Miss You zasedbe The Rolling Stones. Ena bolj poskočnih pesmi je kajpak Walk of Life, ki je dodobra razplesala ljudi v "zlatem pitu" oziroma prostoru pod odrom in tudi druge v dvorani, če so se bili zaradi gneče sploh sposobni premikati.

Nekoliko manj znani The Bug in Setting Me Up sta pripravili teren za bombastičen končni del, ko so sledili sami sladkorčki iz bogate malhe uspešnic zasedbe, in sicer Sultans of Swing, ki ga je Caviglia napovedal: "Ali ste pripravljeni na to pesem, jaaaa?" Skladbo so raztegnili na dva dela, v enem je potem Marco postregel še z impresivno zaključno kitarsko solažo, sledila je – obvezno – Money For Nothing, v kateri se je spet izkazal Collins na saksofonu ter Cummings s prepevanjem "I want my MTV!". Po krajšem premoru so se vrnili še za dodatek, ko so zaigrali še epsko himno Brothers in Arms ter nekoliko poskočnejšo So Far Away.

Italijanski frontman, ki je že skoraj pol stoletja velik oboževalec zasedbe, nam je tudi opisal, kako je prvič prišel v stik z glasbo Dire Straits. "Leta 1978 sem bil še precej mlad, ko sem prvič slišal Sultans of Swing, kar mi je predstavil moj bratranec še na avdiokaseti. Čudovito je bilo slišati tako čist zvok kitare, nad katerim sem bil očaran. Glasba Dire Straits mi je hitro zlezla pod kožo in še dandanes je velik privilegij, da jo lahko igram in pojem z izvirnimi člani prvotne zasedbe. Uresničile so se mi sanje, hkrati pa gre za veliko odgovornost. Tako kot piše pred vhodom na US Opnu, na glavno igrišče: Pritisk je privilegij. Tako se tudi jaz počutim vsakič pred začetkom koncerta," je priznal Caviglia, ki mu gre res samo sneti kapo za njegovo izvrstno muziciranje in petje.

Glasba Dire Straits je dejansko brezčasna, hkrati pa v večini ljudi, ki je z njo odraščala, vzbudi čustvene odzive, kar je povsem normalno. "Nekatere pesmi imajo globok pomen za določene ljudi, ker jih vrne v določeno obdobje njihovih življenj. Recimo, ko je izšla pesem Romeo in Juliet," je z nami razmišljal Clark.

Koncert je bil tako, sposojeni opremi ob bok, dokaj specifičen, sicer pa je zasedba že pred koncertom izvedela, da je ta svet za vedno zapustil njihov kolega Jack Sonni, kitarist, ki si ni opomogel od infarkta in je umrl v 69. letu starosti. "Naš preljubi Jack je zapustil veliko razpoko v naših srcih in dušah, tako zelo te bomo pogrešali. Vedno boš z nami," so se od kolega poslovili na svoji uradni Facebook strani. "Naš največji uspeh je, da smo preživeli!" nam je sicer s ščepcem humorja pred koncertom zaupal Clark, s čimer sta se strinjala tudi ostala člana.

Ob slišanem lahko sklenemo, da Dire Straits Legacy v vrhunskem slogu ohranjajo zapuščino legendarne zasedbe in njenih brezčasnih pesmi. Zmotili sta morda zgolj dejstvi, da je bilo med posameznimi pesmimi, ko so igrali najmirnejše pasaže, slišati neznosno glasno govorjenje in veseljačenje ljudi ob stranskih šankih sicer solidne dvorane, ki ima tudi večni problem neobstoječih parkirnih mest v neposredni bližini prizorišča. A to sta že drugi zgodbi, ki ne moreta čisto nič pokvariti vtisa, ki so ga ustvarili legendarni glasbeniki s še bolj legendarnimi skladbami, ki so nas popeljale v zlate čase kvalitetnega rocka. Čista desetka, gospodje!