Slovenski film Kapa tudi o alkoholizmu: 'Reakcije so lepe, predvsem čustvene'

V Sarajevu smo se dobili z ustvarjalci novega slovenskega filma Kapa, ki velja tudi za prvi božični film na naših tleh. A to ni tipični božični film, je film, ki odpira tudi izjemno pomembne tematike, s katerimi se srečujejo mladi. Kako se soočiti z medvrstniškim nasiljem in alkoholizmom v družini? Kako je sploh videti odraščanje, ko doma ni vse popolno? Producentka filma Ida Weiss in režiser Slobodan Maksimović sta z odzivi izjemno zadovoljna, še posebej pa sta ponosna na ekipo,s katero sta sodelovala. Mladi igralci so navdušili s svojim talentom in zavzetostjo, kar je vsekakor pripomoglo h končnemu rezultatu.

Film so do zdaj prikazali že na nekaj evropskih filmskih festivalih, zato je bil tudi sinhroniziran v različne jezike, že pred koncem leta pa film prihaja tudi v slovenske kinematografe.

Kapa je prvi slovenski božični film. Zakaj ravno božični film?

Ida: Najprej, seveda, ker ga še nimamo. Že to je bil izziv, da ustvarjamo prvi slovenski božični film.

Božični filmi veljajo za lahkotnejše, a Kapa se dotika tudi resnejših tematik – medvrstniškega nasilja in alkoholizma v družini. Zakaj te teme in zakaj je pomembno, da se o tem govori?

Ida: Te teme so bile že v sami ideji scenaristke Saše Eržen. Se nam je pa vsem zdelo, da so te teme pomembne za komunikacijo z otroki, predvsem da se jim pokaže, da med nami živijo tudi otroci, ki odraščajo v družinah, ki niso popolne, kar velikokrat gledamo prav v božičnih filmih. To je nek nivo zgodbe na božični kulisi, ki temu filmu daje resnejšo in relevantnejšo tematiko.

Ste otroke kaj pripravljali pred samim snemanjem, ste se kaj pogovarjali o teh temah?

Slobodan: Povedali smo jim zgodbo, povedali smo jim, za kaj gre. Marsikateri otrok ni vedel, da obstajajo tudi take družine, zaradi česar se nam je zdelo še bolj pomembno, da tudi oni vedo, da med nami obstajajo tudi otroci, ki nimajo enakih možnosti, kot jih imajo oni. Tematiko in zgodbo so sprejeli zelo razumno. Ko smo film predvajali v Puli na filmskem festivalu, mi je en kolega po projekciji napisal, da je vse super, ampak da njegovim otrokom ni jasno, kaj so starši alkoholiki, in sem si rekel: 'Evo, uspel si v življenju.' To je super. Naši otroci so razumeli zgodbo, do njih sem se jaz kot režiser obnašal kot do igralcev. Celo marsikatero njihovo mnenje, ki so mi ga podali, sem upošteval, kar je na koncu spremenilo zgodbo. Takrat sem rekel: 'Super razmišljaš, to je dobro.' Lepo smo sodelovali.

Kako se usmerjanje otrok igralcev razlikuje od usmerjanja odraslih igralcev?

Slobodan: Otroci so bolj iskrena in čista bitja. Ne 'kalkulirajo' preveč. Najbolj pomembno za režiserja je, da naredi dober casting, da izbere dobrega otroka in potem tega otroka postavimo za nek lik. Če pa so zelo nadarjeni, kot je bila naša ekipa, se lahko znotraj tega dogaja še marsikaj. Z Lahkoto sprejmejo navodila, si zapomnijo in lahko rečem, da si zapomnijo še bolje kot kakšni profesionalni igralci. Profesionalni igralci imajo druge 'fore', hočejo se poglabljati, vse jih zanima, sprašujejo se, zakaj je to tako, zakaj je njegov lik tak, kje je bil njegov lik pred tem. Otroci so drugačni. Njim poveš, in če oni to razumejo, se to potem izkaže kot fantastično v filmu. Mislim da smo naredili super stvar, da smo izbrali takšne otroke, ki jih boste videli v filmu.

En odziv na film ste že povedali, kaj pa sicer, kakšne odzive dobivate na film, na zgodbo?

Ida: Moram reči, da smo film pokazali že v štirih, petih evropskih državah na festivalih in odzivi so zelo dobri. Zelo iskreni in zgodba se res dotakne otrok in tudi njihovih staršev, kar je za nas še posebej velika vrednost. Da tudi starši v filmu vidijo neke tematike in doživijo ta film na nekem svojem nivoju. Te reakcije so bile povsod iste. Zelo pozitivne, iskrene, čustvene. Kar se nas tiče, imamo take reakcije, na kakršne smo tudi upali.

Slobodan: Jaz bi izpostavil tri reakcije. Ena je, da gledalci niso pričakovali kaj tako kakovostnega: tako slika kot glasba. Ena učiteljica je prišla gledat film in je rekla: 'Okej, ja, pogledam še en božični film, in ko sem ga videla, nisem mogla verjeti, kaj sem ravnokar videla.' Druga reakcija, kar je meni super, je iz Združenih arabskih emiratov. Tam so film vzeli v tekmovalni program enega največjih festivalov otroškega filma v ZAE. To govori o univerzalnosti naše zgodbe. Čeprav ne praznujejo božiča in ga ne prakticirajo kot mi v naši tradiciji, je zgodba prava. Tretjo sem pozabil, ampak je sigurno dobra!

Je bila tista, ki ste jo prej omenili?

Slobodan: Tako je, ja (smeh).

Kakšne pa so bile reakcije glavnih otroških igralcev, ko so film prvič videli?

Slobodan: Prave igralske reakcije. Analitično so se spremljali. Super jim je bilo, sploh zdaj ko odkrivajo različne sinhronizacije. V Sarajevu je film v hrvaščini, film imamo tudi v slovaščini in luksemburščini. Filma se po veliko projekcijah še niso naveličali in mislim, da je to super.

Ida: Nimam kaj dodati. Oba glavna igralca (Gaj Črnič in Kaja Podberšek) sta videla, da je to velika izkušnja. Nista vedela, v kaj se spuščata in kako bo to izgledalo. Ko smo mi z njimi govorili, ko smo videli, da je analitična faza mimo, se je videlo, da so bili sami s sabo zelo zadovolji.

Slobodan: Ne pozabite, to so otroci, ki so snemali 50 dni vsak dan. Vprašajte odrasle igralce, kaj to pomeni. Žalosten sem, ker se velikokrat zanemarjajo takšni žanri, rečejo: 'Okej, to je otroški film.' Tu je ogromno truda in ogromno odrekanja, še posebej pri otrocih, ki so ob vsem tem imeli še šolo.