Pričaka nas pred svojo domačijo pod Grintavcem. V roki motorna žaga, sekira. "Na fitnes gremo," pravi. Njegov fitnes, njegova telovadnica je vse prej kot običajna. Bliža se zima, zato je mora podreti nekaj dreves in nasekati drva. Če ne bi tega videli, ne bi verjeli. Polena so letela na vse strani, Davo Karničar je sekal z neverjetno močjo, z neverjetno vnemo. "Evo ti fitnes," je izdavil s stisnjenimi zobmi, medtem, ko je udrihal po hlodu. Njegova velika prednost je okolje, v katerem je zrasel.
Oče je bil skrbnik Češke koče, planinske postojanke, ki stoji na krnici Spodnje Ravni nad prepadnim pobočjem in Karničarji so tam živeli. Zima je pomenila le eno – plazove. Prav plazovi pri Davu vzbudijo prvinski strah. Odkrito prizna, da se jih zelo boji. "Če si kot otrok poslušal kako plazovi ropotajo, če si kot otrok priča nesrečam, potem ti to v podzavesti pusti občutek, da so gore nevarne."
Oče 8 otrok stavi predvsem na izkušnje. "Izkušnja je strašansko pomembna, še bolj pa sreča, da se pravilno odločiš. Ogromno moraš biti v naravi, sam, da si lahko domišljaš, da jo razumeš. Da odločno stopiš naprej, takrat ko je treba in da se ustaviš in vrneš, takrat, ko postane prenevarno." Obvladati strah je morda tisto, kar vrhunske alpiniste še najbolj odlikuje, tveganja ostane. "Tveganje je samo drugačno. Kolikokrat pa v življenju 2 meseca lahko živimo samo za izpolnitev ene želje? Nemogoče. V vsakdanjem življenju smo vsak dan na križišču in se odločamo, ali bomo šli v eno ali drugo smer."
