Opraševanje rastlin je ključnega pomena pri pridelavi številnih vrst sadja in zelenjave. Ključne pri opraševanju pa so pogosto čebele in druge žuželke opraševalke, a število teh v zadnjih desetletjih po vsem svetu upada. Prav zato raziskovalci v zadnjih letih pospešeno iščejo alternativne metode opraševanja rastlin.

Japonski raziskovalci so denimo poskusili cvetove sadnih dreves opraševati z majhnimi droni. Toda, čeprav so bili ti le dva centimetra veliki, so med samim opraševanjem poškodovali cvetove, s tem pa se je trud izničil.

Nato se je nekega dne znanstveniku Eijiru Mijaku z japonskega naprednega inštituta za znanost in tehnologijo porodila ideja, da bi poskusili rastline oploditi z milnimi mehurčki. Inspiracijo je dobil, ko je svojega sina opazoval med igro v parku. "S sinom sva se igrala z milnimi mehurčki v parku v bližini doma, ko je milni mehurček slučajno zadel obraz mojega sina," je za BBC povedal Mijako. Prešinilo ga je, da milni mehurčki ne povzročijo nobene škode na površini, kjer pristanejo, saj so nežni, lahki in fleksibilni. "Pomislil sem, da mehurčki ne poškodujejo cvetov in bi bili idealni material za polinacijo," je dejal. 

Nato je začel eksperimentirati v laboratoriju in kmalu s pomočjo optične mikroskopije potrdil, da milni mehurčki lahko prenašajo cvetni prah. Seveda se je takoj zavedal, da bi bila večina konvencionalnih mil strupena za nežne cvetove rastlin, zato je razvil milne mehurčke, ki so "kemično funkcionalizirani". Vsak od teh mehurčkov lahko prenaša do 2000 zrnc cvetnega prahu.

Uspešnost približno 95-odstotna

S kolegi je nato metodo opraševanja z milnimi mehurčki preizkusil v sadovnjaku hrušk. Ponekod zaradi pomanjkanja čebel sadna drevja oprašujejo tudi ročno, z nežnimi čopiči. Približno 16 dni po tem, ko so nad drevesa v sadovnjaku poslali milne mehurčke, so se iz cvetov oblikovale majhne hruške. Uspešnost opraševanja z mehurčki je bila enaka kot pri ročnem opraševanju, so ugotovili raziskovalci. "Stopnja uspešnosti tako pri opraševanju z milnimi mehurčki kot pri ročnem opraševanju je bila približno 95-odstotna, med njimi pa nismo opazili pomembnejših razlik," je dejal Mijako. 

Pravzaprav sta bili oblika in velikost mladih plodov enaki kot pri hruškah, ki so jih opraševali ročno. "Vendar ima naša metoda več potencialnih prednosti v smislu avtomatizacije in zmanjšanja potrebnega cvetnega prahu v prihodnosti," je navdušen japonski raziskovalec. 

Metoda pa ima tudi slabosti, saj lahko veter in dež onemogočita opraševanje. Vendar znanstveniki razvijajo tudi rešitve za te težave, z uporabo lokalizacije, kartiranjem, načrtovanjem poti in nadzorom nad gibanjem mehurčkov. Raziskovalci že testirajo tudi uporabo dronov, na katerem so nameščeni strojčki za izdelavo mehurčkov. Dron se je izkazal za precej zanesljivega, saj je uspel z dveh metrov razdalje zadeti tarčo v kar 90 odstotkih poskusov. 

Mijako je zato zelo optimističen glede potenciala te tehnologije pri uspešnosti opraševanja, čeprav pravi, da se zaveda, da se mnogim to zdi kot znanstvena fantastika. "Verjetno sem bil edina oseba na planetu, ki je verjela v to, ko sem začel z tem igrivim raziskovanjem. Mogoče sem še vedno," je dejal. 

Raziskava o možnosti opraševanja z milnimi mehurčki je bila objavljena v znanstveni reviji iScience.