Je sklic Sveta za nacionalno varnost zaradi tehnologije 5G pretiran ali prepozen korak?

Premier Janez Janša je pred dnevi sklical sejo Sveta za nacionalno varnost, ki bo v času epidemije seveda največ razpravljal o epidemiji koronavirusa, ena izmed točk pa je ocena tveganj kibernetske varnosti v zvezi s tehnologijo 5G. Nekdanji premier Marjan Šarec se je oglasil, da gre za preusmerjanje "pozornosti  s tehnologijo 5G, kjer je javnost močno razdeljena". Dejstvo je, da je že omemba tega v javnosti zopet sprožila debate, kako pa se bo končala, bo odvisna od odločitev. 

A tu je treba dodati, da javnost ni razdeljena na podlagi znanstvenih razlag ali pa boljšem razumevanju geostrateških premikov in dejanj, ki lahko premaknejo tehtnico moči, ki zadnja leta niha med zahodom in vzhodom. Če spremljate teorije o 5G, ki se širijo po spletu, te mejijo z obronkov psevdoznanstvenih teorij, ki so jih ovrgle že številne znanstvene institucije. Gre za to, da je javnost razdeljena, ker so teorije zarote postale del vsakodnevnih razlag za vse mogoče pojave. A na podlagi povabljenih na Svet za nacionalno varnost je domneva, da se bodo pogovarjali predvsem (verjetno kar izključno, razen ob odmorih) o varnostno-strateškem učinku implementacije nove 5G tehnologije. Kot so kasneje tudi sporočili, bo "Državni zbor RS je v strategiji nacionalne varnosti informacijsko-kibernetske grožnje opredelil kot eno ključnih groženj. Pri tehnologiji 5G govorimo o neposrednem vplivu tako na kritično infrastrukturo kot tudi na državljane, zato vprašanje 5G tehnologije za Vlado RS v prvi vrsti predstavlja vprašanje nacionalne varnosti."  Gre za pohvalni korak k enotnemu in sistemskemu reševanju vprašanj glede kibernetske in infrastrukturne varnosti, strokovnjaku tudi upajo, da bo prešlo v dejanja. 

Do zdaj se je namreč vprašanje kibernetske varnosti zapostavljalo, kot večina ostalih varnostno-obrambnih struktur, a geopolitične razmere so takšne, da ni več možno gledati stran. V primeru implementacije 5G bo potrebno narediti več in opredeliti kakšno tehologijo bomo kupili, predvsem pa bo debata potrebna okrog rešitev, ki jih ponuja Kitajska.  

Ne zgolj Kitajska, ampak predvsem podjetje Huawei, ki ga pri nas poznamo bolj kot izdelovalca pametnih telefonov. Na Kitajskem je Huawei informacijski gigant, ki je tesno povezan s komunistično partijo in brez nje ne bi uspel postati tako velik. Niti blizu. Tehnološki razvoj in oligopolističen položaj domačih podjetij na kitajskem trgu ni nobena skrivnost in Kitajci so leta uživali v učinkih, ki jih je prinašal delno odprt trg. Industrijsko vohunjenje se ni sankcioniralo, tuja podjetja so tako bila v neprivilegiranem položaju, kjer so počasi izgubljala razvojno prednost. A pri 5G je bila situacija rahlo drugačna. 

Razvoj s pomočjo Ljudske republike Kitajske

Medtem ko je zahodni svet v tehnologijo 5G vlagal, je Kitajska v razvoj tehnologije metala ogromne količine denarja, tako da gre za eno prvih tehnologij, kjer so dobili razvojno premoč pred zahodom. Predvsem pa so imeli eno prednost, in sicer, da domača komunistična oblast ni veliko spraševala o malenkostih, kot so osnovne človekove pravice, in je tudi subvencionirala razvoj pa tudi prodajo izdelkov po svetu. Huawei je poleg podjetja ZTE daleč najmočnejše kitajsko tehnološko geopolitično orodje, saj je predvsem nizka cena glavni razlog za sprejetje njihovih ponudb. 

ZDA so se v času zaostrenih ekonomskih odnosov s Pekingom temu uprle in Huawei je pristal na seznamu podjetji, ki ne smejo delati z ameriškimi. Donald Trump je kot uradni razlog navedel varnostna tveganja, saj ni možno zagotoviti, da ne bi Huawei podatkov, ki bi jih obdelovalo omrežje, posredoval kitajskim obveščevalnim službam. In tehnologijo 5G bi začelo uporabljati vse. Dobesedno. Od internetnega omrežja do interneta stvari, nadzor in upravljanje naprav, omrežij in pravzaprav karkoli si zamislite. A številni politiki so gledali bolj na stroškovnik kot na potencialni varnostni primanjkljaj, tudi ZDA, dokler se ni začelo zapletati s trgovinsko vojno, varnost pa je bila prikladen izgovor, čeprav bi morala biti strateško vprašanje. 

Ker Peking subvencionira in pomaga prevzemati številne stroške, je Huawei v številnih državah uspel implementirati ogromne infrastrukturne projekte, ki zajemajo tudi kritične elemente za delovanje države. V Srbiji so dobili zeleno luč za uvajanje enega najbolj celostnih in kompleksnih sistemov za nadzor prebivalce in prometa – Safe City. Ta sistem prepoznava nenavadno vedenje (Kitajci pravijo antisocialno – nedružbeno) in so ga implementirale večinoma države, ki jim demokratične vrednote niso blizu ali pa jim polzijo iz rok. 

'Industrijsko vohunjenje je del zunanje politike'

Kot smo že zapisali, ni nobena skrivnost, da Kitajska redno uporablja bližnjice za pridobitev tehnoloških prednosti. Kot je zapisalo že več strokovnjakov s kibernetskega področja, med drugim tudi Mikk Raud, ki deluje v Natovem centru za kibernetsko obrambo, "je Kitajska pogosto ciljala na akademske, industrijske in državne ustanove, da bi pridobila tehnološke skrivnosti." To niso delali zgolj civilisti, ampak so različni centri po svetu zaznavali, da se uporabljajo tudi elementi enot vojaškega kibernetskega varovanja. 

Leta 2013 je ameriško podjetje, ki se ukvarja s kibernetsko varnostjo, v raziskavi zapisalo, da so v zadnjih letih identificirali najmanj 130 primerov kraj, v katerih so sodelovale enote kitajske vojske. To je bilo pred sedmimi leti, današnje številke so še višje, napadov je tudi več. Kar številni ne razumejo, je to, da Kitajci tega ne razumejo kot kršitev posebnih načel mednarodnega prava, ampak kot legitimno orodje za pridobivanje prednosti pred ostalimi, zapišejo v analizi.

Nacionalna obveščevalno-varnostna zakonodaja iz leta 2016

Prelomnica, ki jo je zaznala tudi uradna diplomacija po svetu, se je zgodila leta 2016, ko je Kitajska sprejela zakon o nacionalni "enotnosti". V njem zahtevajo, da morajo vsa podjetja "podpirati, pomagati in sodelovati z nacionalnim obveščevalnim sistemov in varovati državne skrivnosti. Država bo pomagala in ščitila posameznike in podjetja, ki bodo sodelovala." Huawei nam je pred časom zagotovil, da je to težje in da so večkrat dali programsko kodo na voljo vsem regulatorjem, da si jo ogledajo, a na nekaj ključnih vprašanj nismo dobili odgovora. 

Težava enostranskega pristopa je v tem, da v mednarodnem okolju delovanje držav pogosto omejujejo mednarodni zakoni. Kot so v poročilu o 5G za Natov center o varnosti in vplivih kitajske iz konca leta 2019 zapisali, je težko nadzorovati, kaj se dogaja na Kitajskem, saj je treba spoštovati suverenost držav. Kitajska tako lahko na mednarodnem parketu trdi eno, v domačem okolju pa dela po svoje, a dokler ne pride do prelivanja odločitev čez meje, orodij ni. To pa je eden od najbolj perečih problemov kibernetskega vojskovanja, saj se države pogosto skrivajo za paradržavnimi enotami, ki izvajajo napade, ali pa enostavno zanikajo, ker pa so hekerji skriti za državnim mejami, to ni dovolj za varnostni svet ZN. "Preprosto prepoznavanje ranljivosti, ki jo je mogoče izkoristiti (na primer skriti vstopni sistem), na primer v omrežni opremi Huawei, bi zato z vidika mednarodnega prava imelo malo pomena; vsaka kibernetska operacija bi morala biti usposobljena na podlagi dokazov za konkretna dejstva," pravi poročilo. Države imajo prepogosto zavezane roke. 

Varnostno vprašanje premaguje ekonomsko

Ko je Huawei začel ponujati "sumljivo nizke cene" pomembnih infrastrukturnih sistemov, se je vse več držav na zahodu soočalo z izbiro med varnostjo in ceno. Huawei je dajal številna zagotovila, da bodo sistemi varni, a zakonodaja iz leta 2016 in kasnejše reakcije vodilnih v Pekingu niso vzbujali verodostojnosti. Več in več obveščevalnih služb je že od zadnje krize leta 2008 opozarjalo na široko razvejanost kitajskega obveščevalnega aparata, ko pa se je začelo govoriti o zamenjavi kritične infrastrukture s kitajskimi elementi, pa je postalo vroče. 

Številne države so tako omejile dostop podjetja Huawei do ključnih infrastrukturnih projektov, a ta odziv ni bil ne enoten ne enakomeren. V Natu so zaznali, da so bili odgovori na vprašanja o varnosti po celotnem zavezništvu različna, vsak pa ima lahko učinek na skupno varnost in obrambo. Države, ki so bližje Kitajski in ki se s povečanim vplivom in vmešavanjem te države soočajo že leta, so omejile pristop. Avstralija je tako precej omejila in opredelila, na kakšen način se njihova tehnologija lahko uvede v informacijske sisteme in predvsem kam se ne sme, Nova Zelandija pa je nekaj projektov kar blokirala. 

V Evropi je veliko različnih pristopov, od omejitev, nasvetov do meglenih zagotovil, da bodo varovali kritično infrastrukturo domovine.  A dejstvo je, da ne obstajajo jasni dokazi, da bo Huawei posredoval podatke do kitajskih obveščevalnih služb, prav tako pa ne obstajajo dokazi, ki pričajo nasprotno. Gre za debato v globaliziranem svetu, kjer elektron iz Pekinga v Ljubljano potuje s hitrostjo svetlobe, zato razdalja ni več problem. Ne gre za oddaljeno težavo, ki jo bodo rešili drugi, ampak za debato, ki jo morajo začeti v Sloveniji mimo teorij zarot, temveč v okviru geopolitične varnosti. Kot je koronavirus prizadel vse države na svetu, ne glede na oddaljenost, bo v prihodnje tudi vprašanje kibernetske varnosti moralo postati del politične retorike. A je bil Svet za nacionalno varnost glede 5G sklican prepozno ali prerano, pa je povezano bolj s tem, kateri skupini pripadate.