Apokaliptična superorožja in vzpon Kitajske

Spomladi 2018, v času predvolilne kampanje, je Vladimir Putin nagovoril zbrane poslance. "Nizko leteča, težko vidna manevrirna raketa, oborožena z jedrsko konico in s praktično neomejenim dosegom, nepredvidljivo potjo leta in zmogljivostjo predreti praktično vse prestrezne poti, je neranljiva za vse obstoječe in bodoče protiraketne sisteme in orožja zračne obrambe." Ruski predsednik je nato pokazal animiran video posnetek, ki je prikazoval let rakete.

Govoril je o manevrirni raketi Burevestnik (viharnik), ki so jo na zahodu poimenovali Skyfall. "Kot si morda mislite, nima nobena druga država česa takega. Morda se bo nekoč pojavilo kaj podobnega. Vendar bodo naši fantje do tedaj že iznašli kaj novega," je takrat dejal Putin in požel velik aplavz zbranih v dvorani, na zahodu pa povzročil precej veliko nelagodje.

A mnogi strokovnjaki se zavedajo, da Putinova oznanila niso povzročila zrušenja ravnovesja na področju jedrske oborožitve. Rusija je namreč že tako ali tako v prednosti. “Trenutnemu ruskemu strateškemu arzenalu ni para in tako bo, vsaj v bližnji prihodnosti, tudi ostalo,” meni Joshua Pollack, ameriški strokovnjak za jedrsko oborožitev. Navsezadnje, na Putinov govor se je odzval tudi ameriški obrambni minister James Mattis, ki je dejal, da lahko ruske rakete z jedrskimi bojnimi glavami tudi brez novih čudežnih orožij dosežejo ameriška mesta. Ob tem se seveda poraja vprašanje, čemu Rusija tako hiti z razvijanjem novih orožij in kaj počno Američani?

Rusija je nove sisteme začela razvijati v želji, da poveča učinkovitost delovanja proti ciljem, zaščitenim s sistemi protiraketne obrambe oz. protiraketnim ščitom. Informacij, ki bi se v javnost precedile skozi sito ruskega obrambnega ministrstva, ni veliko, zato tudi ni znano, ali so nova orožja že deležna serijske proizvodnje, z izjemo Kinžala, hiperzvočne rakete zrak-zemlja. "Poglavitna prednost hiperzvočnih izstrelkov je, da zaradi izjemno visoke hitrosti letenja zmanjšujejo učinkovitost sovražnikovih protiukrepov. Predvideva se, da bo učinkovito prestrezanje tovrstnih izstrelkov možno šele z orožji usmerjene energije, kot so laserji," nam je pojasnil Miha Šlebir s Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede.

Kaj ima Putin?

Poleg omenjenega Burevestnika Rusija v zadnjem letu paradira še s petimi superorožji. Če smo prej omenjali laserje, jih Rusi imajo. Premični laserski sistem, imenovan Peresvet, je torej orožje usmerjene energije, pojasnjuje Šlebir. Načrtovan je za delovanje proti sovražnikovim raketam in zrakoplovom.  

Eno najbolj shrljivih orožij na seznamu je nedvomno Pozejdon, vodeni torpedo, ki naj bi namesto klasičnega goriva uporabljal jedrski pogon. Njegov doseg bi bil tako praktično neomejen. Pozejdon ima zmožnost nošenja jedrske bojne glave, hkrati pa ga obrambni sistemi zaradi hitrosti, delovanja na globini in sposobnosti mirovanja zaznajo šele, ko je prepozno. Napad s tem orožjem na obalna mesta bi lahko sprožil 500-metrski radioaktivni cunami.

Kinžal (bodalo) je hiperzvočna raketa, ki jo lahko proti ciljem na zemlji izstrelijo z lovca MiG-31K ali bombnika TU-22M3. Lahko nosi tudi jedrsko bojno glavo, kot pravi Šlebir, pa najverjetneje temelji na balistični raketi 9M732.

Anvangard je visokohiperzvočni sistem, namenjen uporabi na medcelinskih balističnih raketah. Njegova vloga je, da jedrsko bojno glavo po ločitvi od nosilne (medcelinske) rakete z zelo visoko hitrostjo ponese proti cilju na zemeljski površini. Avangard pa lahko "med zvezde" ponese tudi sistem Sarmat. Gre za medcelinsko balistično raketo na tekoče gorivo, ki lahko nosi od 10 do 15 neodvisno namerjenih jedrskih bojnih glav.

Sicer glavna težava Rusije, ki si prizadeva povrniti moč in ugled, ki ju je nekdaj imela Sovjetska zveza, je šibek gospodarski položaj države. Ob tem Šlebir izpostavlja, da je Rusija sicer sposobna razviti številne demonstratorje tehnologije, prototipe in celo zagnati maloserijsko izdelavo, vendar jim za množično proizvodnjo nemalkokrat zmanjkuje finančnih sredstev. To dejstvo pa bi vsekakor lahko bila težava pri udejanjanju Putinovih načrtov s šestimi superorožji. "Čeprav bodo nekateri od novih sistemov verjetno uspešno prestali razvojno in eksperimentalno fazo, je njihova množična proizvodnja še vedno vprašljiva. Pričakovati gre, da bo v operativno uporabo vstopil vsaj Sarmat, še zlasti, ker ne gre za revolucionaren sistem, temveč za preizkušen koncept medcelinske balistične rakete," ocenjuje Šlebir in dodaja, da obstaja možnost, da je Rusija pozornost javnosti vzbudila predvsem zato, da bi si izboljšala izhodišče v morebitnih pogajanjih o omejevanju strateške oborožitve.

Kot kaže, Rusija v bližnji prihodnosti ne bo obširno vlagala v kopensko vojsko, temveč se bo posvetila modernizaciji starejših tankov in bojnih vozil. So pa Rusi bolj aktivni na nebu. Medtem ko lovca pete generacije Su-57 še razvijajo, veliko sredstev vlagajo v nabavo letal 4++ generacije Su-35. Predvidoma v prihodnjem letu naj bi vojska prejela tudi sistem protiletalske in protiraketne obrambe S-500. "Rusija si precej obeta tudi od uvedbe prvega oboroženega senzorsko slabo zaznavnega brezpilotnega letala Suhoj S-70," pove Šlebir. Projekt Suhoj S-70 je sicer še na ravni prototipa, prvi testni polet pa je bil izveden avgusta letos.

Medtem ko je edina ruska letalonosilka Admiral Kuznecov na popravilu, Rusija vlaga v druga plovila. Predvsem nove fregate razreda Admiral Gorškov, podmornice razreda Jasen in amfibijsko-desantne ladje razreda Ivan Gren, pojasnjuje Šlebir.

S čim lahko odgovorijo ZDA?

"Tudi v ZDA pospešeno razvijajo hiperzvočne izstrelke, kakršna sta AGM-183A in Hypersonic Conventional Strike Weapon (HCSW)," pojasnjuje asistent pri predmetu Uvod v oborožitvene sisteme na FDV. Kot pravi Šlebir, ZDA ob tem razvijajo še različna druga konceptualno nova orožja. "Tako so med vodilnimi pri razvoju tirnega oz. elektromagnetnega topa, različnih avtonomnih (robotskih) sistemov in bojnih laserjev, ki so na trenutni stopnji tehnološkega razvoja predvideni predvsem kot sistem za obrambo pred manjšimi, nizko letečimi brezpilotnimi letalniki."

Združene države Amerike so bile po padcu Berlinskega zidu praktično edina globalna velesila, a kot pravi Šlebir, se njihova vojaška premoč počasni zmanjšuje. Na konvencionalnem področju so ZDA preusmerile fokus s protiuporniškega delovanja h krepitvi zmogljivosti za delovanje v konfliktih visoke intenzivnosti. Naš sogovornik izpostavlja, da so ZDA kot prva država v operativno uporabo uvedle lovska letala pete generacije, kot je F-22. "Danes je na področju letalstva glavna prioriteta njihovo dopolnjevanje z večnamenskimi lovci, prav tako pete generacije, F-35, ki so lani vstopili v množično proizvodnjo. Letalo je razvito v treh različicah, in sicer za uporabo s kopenskih letališč, letalonosilk in amfibijsko-desantnih ladij. Podobno kot Rusija in Kitajska imajo tudi ZDA v razvoju nov senzorsko slabo zaznavni strateški bombnik (B-21), a v uporabo ne bo prišel prej kot v desetletju."

Posodablja se tudi ameriška kopenska vojska. V teku je proizvodnja goseničnih oklepnih vozil AMPV, ki so predvidena v več različicah, in sicer kot oklepni transporter, poveljniško vozilo, minometno vozilo ter vozilo za medicinsko evakuacijo. Američani tudi posodabljajo oklepnike 8x8-Stryker, tanke Abrams in samovozne havbice Paladin.

ZDA si prav tako želijo ohraniti prevlado na svetovnih morjih. Kot meni Šlebir, jim to trenutno zagotavlja 11 letalonosilk, v gradnji pa sta še dve letalonosilki razreda Gerald R. Ford. "Ameriška mornarica je v minulih letih v uporabo sicer prejela dva senzorsko slabo zaznavna rušilca/križarki Zumwalt, a je bila nadaljnja gradnja teh modernih plovil zaradi izjemno visokih stroškov preklicana. Mornarica se je tako vrnila h gradnji sicer močno posodobljenih rušilcev razreda Arleigh Burke, načrtuje pa tudi izdelavo novih fregat, nadaljnjo dobavo amfibijsko-desantnih ladij razreda Amerika in podmornic razreda Virginia. Končanih je že sedemnajst podmornic, v izdelavi jih je trenutno še enajst."

Velike aspiracije Kitajske

Vojaško in gospodarsko rastoča Kitajska se že leta uveljavlja na svetovnem geopolitičnem prizorišču, njeni apetiti pa so usmerjeni globoko na vzhod, zato so se posvetili predvsem razvijanju letalstva in mornarice. Uspešni so tudi na področju kibernetike in osvajanja vesolja. Tako vse bolj postajajo polnokrvna supersila.

Eno od znanih kitajskih superorožij se imenuje DF-ZF oziroma WU-14. Podobno kot pri ruskem Avangardu gre za visoko-hiperzvočni sistem. Kitajci so opravili več uspešnih testiranj, v redno uporabo pa naj bi prišel prihodnje leto. Analitiki ocenjujejo, da naj bi Kitajcem kratkoročno služil kot protiladijska raketa. Dolgoročni cilj pa je odvračanje ameriških raketnih zmogljivosti z možnostjo strateškega napada na ZDA ali druge države.

Kitajska pospešeno razvija globokomorsko ladjevje in amfibijsko-desantne sile. Čeprav ima kitajska vojna mornarica trenutno v operativni uporabi le eno letalonosilko - Liaoning, se ji bo že v kratkem pridružila njena izboljšana različica, ki je bila kot prva v celoti izdelana doma. Šlebir pravi, da bi Kitajska v naslednjem desetletju lahko imela že pet ali šest letalonosilk.

Na področju letal pete generacije so aktivni tudi Kitajci, ki so v serijsko proizvodnjo spravili slabo zaznavne lovce J-20 ter se tako postavili ob bok ZDA. Šlebir meni, da za učinkovito delovanje v globalnem obsegu Kitajska potrebuje vsaj še modernejše strateške bombnike in obsežnejšo floto strateških transportnih letal, pa tudi letal za oskrbo z gorivom v zraku. Tako Kitajska razvija nov senzorsko slabo zaznavni bombnik z oznako H-20, letalske enote pa že opremlja s transportnimi letali Y-20, ki predstavljajo osnovo za razvoj novega tipa letečega tankerja. Kitajci pospešeno razvijajo še slabo zaznavna brezpilotna letala.

Pod zapisano je težko potegniti črto, vendar vse bolj jasno postaja, da je Kitajska država, ki zavzema mesto prvega izzivalca na lestvici vojaških, a tudi gospodarskih težkokategornikov. Kitajska je tudi drugi največji tuji upnik ZDA, takoj za Japonsko. Odnosi med državama, ki so bili nestabilni zaradi sporov v Južnokitajskem morju, so se še dodatno poslabšali z izvolitvijo Donalda Trumpa na mesto predsednika ZDA. Ta je namreč sprožil trgovinsko vojno s Kitajsko, zaostril vizumski režim za študente in akademike kitajske narodnosti, državo pa razglasil za "manipulatorja z valutami".

Strokovnjak s področja varnosti za Vzhodno Azijo in Kitajsko Michael D. Swaine je opozoril na nevarno zaostrovanje odnosov med državama. “Peking in Washington prehajata iz občasno napetega, vendar obojestransko koristnega odnosa, v vse bolj antagonistično medsebojno destruktivno interakcijo. Optimizem, nekateri skupni interesi in prepričanja, ki so desetletja ohranjali dobre vezi, so dali prednost pesimizmu, sovražnosti in slabi razbornosti na praktično vseh področjih delovanja.”