V stranki Mira Cerarja pravijo, da so glavni poudarki njihovega gospodarskega programa stabilno poslovno okolje, ki temelji na plačilni disciplini, zato bi uvedli davčne blagajne, zagotavljanje finančnih virov za podjetja in projektno financiranje strateških projektov (pametne specializacije), opravljanje administrativnih opravil na enem mestu oziroma poenostavitev birokratskih postopkov, nadzorovana privatizacija pri kateri strateška infrastruktura ostane v državni lasti in izboljšanje korporativnega upravljanja podjetij v državni lasti.
V SDS pravijo, da so glavni poudarki njihovega programa ustvarjanje konkurenčnega in spodbudnega poslovnega okolja, razdolžitev in razbremenitev podjetnikov v davčnem in administrativnem smislu, privatizacija nestrateških državnih podjetij, učinkovita poraba evropskih sredstev in podpora tujim investicijam.
Ključni poudarki gospodarskega programa SD so gospodarsko okrevanje in rast za nova delovna mesta, delujoča država v službi ljudi, odgovorna solidarnost za učinkovito socialno mrežo varnosti, vlaganje v znanje, ustvarjalnost in inovacije ter zelena ekonomija, pravijo.
V NSi poudarjajo enostavne postopke, odprto gospodarstvo, strukturne reforme (zdravstvena, trg dela, pokojninska) in večjo konkurenčnost.
V SLS predlagajo ukinitev dela za določen čas in spremembo delovnopravne zakonodaje v smeri večje fleksibilnosti, ki bo varna za delavce in privlačna za delodajalce, saj bi omogočala hitro zaposlovanje brez administrativnih ovir, odpuščanje pa bi bilo vezano na objektivne razloge. Znižali bi davčne obremenitve dela prek dohodninske lestvice in znižali druge obremenitve gospodarstva ob hkratni ukinitvi neproduktivnih državnih subvencij in uvedbi socialne kapice. Konkurenčnejše poslovno okolje bi dosegli s stabilno in predvidljivo davčno politiko, s skrajšanjem postopkov prostorskega urejanja in pridobivanj gradbenih okoljskih in drugih dovoljenj. Nove zaposlitve bi ustvarili s povečanjem prehranske samooskrbe, izkoriščanjem vode za energetsko oskrbo ter izrabo lesnega potenciala.
Pozitivna Slovenija v gospodarskem programu izpostavlja zagon velikih infrastrukturnih projektov, spremembo državnih deležev v gospodarskih podjetjih skozi družbeno lastništvo oz. zadružništvo ter sistematično soudeležbo zaposlenih pri upravljanju in delitvi dobička, zagotovitev kakovostnih delovnih mest z dodano vrednostjo za mlade, državne banke bi povečale kreditiranje podjetij in sodelovale pri spodbujanju rasti gospodarstva, tudi s spremembo dela kreditov v kapital, oživili bi podjetja z referencami – Primorje Ajdovščina, Cestno podjetje Maribor, lesna industrija Kočevje, Mura, Tovarna sladkorja Ormož in Cimos.
V Zavezništvu Alenke Bratušek so v poudarke gospodarskega programa uvrstili razdolževanje podjetij s popravki insolventne zakonodaje, manjšo obdavčitev dela, podporo izvozu in mednarodni konkurenčnosti, podporo socialnemu podjetništvu in razvijanje naprednih tehnologij v zdravstvu in farmacevtski industriji.
V stranki Verjamem za reševanje gospodarstva predlagajo ustanovitev sklada za razdolžitev mikro, malih in srednjih podjetij, uvedbo pavšalne obdavčitve za mikro in mala podjetja, zmanjšanje stopnje davka na dobiček pravnih oseb, s čimer bi ustvarili konkurenčnejše okolje za tuje investicije, spremembo davčnih razredov in ustanovitev regionalnih centrov za kreditiranje inovacij in podjetništva.
V Državljanski listi predlagajo uvedbo kapice na socialne prispevke in raztegnitev dohodninske lestvice, davčne olajšave za nove investicije in nadaljevanje nižanja davka na dohodek podjetij in izplačilo regresa, 13. plače, božičnice in nagrad s 5-odstotno obdavčitvijo ob ustreznih omejitvah in uvedbo odpravninskega sklada za večjo fleksibilnost ob višjem socialnem varstvu delavcev. Zavod za zaposlovanje bi preuredili v agencijo za delo. Uvedli bi tudi »start-up« tip podjetja, brez fiksnih mesečnih davkov in prispevkov za lažji začetek poslovanja.
V SNS poudarjajo znižanje davčnih obremenitev dela, zmanjšanje birokratskih ovir pri zaposlovanju – odpuščanju, uvedbo pavšalnih obdavčitev za manjše obrtnike in podjetnike, ureditev plačilne nediscipline, še posebej s strani države in ureditev stečajne zakonodaje.
V Združeni levici predlagajo povečanje davkov za najbogatejše in boj proti davčnim oazam, oblikovanje in zagon delavskega so-lastništva in so-upravljanja. Oblikovanje delavskih zadrug oziroma kooperativ v podjetjih v državni lasti in v podjetjih, ki jih rešuje slaba banka. Odpravili bi anomalije na trgu dela. Delovna razmerja je potrebno poenotiti in izenačiti. Na področju kmetijstva podpirajo večjo samooskrbo, za dosego tega cilja povezave v zadruge, poskusno bi delovni čas skrajšali na 6 ur dnevno.
Prestrukturiranje tradicionalnih panog in kazni za izkoriščevalce državne pomoči
Stranke smo povprašali tudi o njihovem odnosu do "starih gospodarskih panog" - čevljarske, tekstilne …, ki so nekoč zaposlovale veliko ljudi, danes pa ugašajo. Zanimalo nas je tudi, razvoju katerih gospodarskih panog dajejo prednost posamezne stranke, in kaj bodo storili, da se ne ponovijo že videne zgodbe, ko je država podjetja s subvencijami rešila pred propadom, a je rešitev trajala le kratek čas.
V stranki Mira Cerarja pravijo, da je njihova vizija podpora gospodarstvu kot celoti na eni strani ter celovitim gospodarskim vsebinam v obliki pametne specializacije na drugi. V tem kontekstu se jim zdi smiselno, da bi v Sloveniji specializacija potekala na štirih področjih: kvalitetnem bivanju, zdravju, mobilnosti in "lokalno za lokalno". Do državnih subvencij za podjetja so zadržani, če že, pa bi skrbeli za dosledno spremljanje učinkov subvencioniranja in državnih pomoči ter korekcijo tovrstnih ukrepov glede na dosežene rezultate.
V SDS menijo, da mora država jasno povedati, katera področja in panoge bo še posebej spodbujala, ker je to v njenem dolgoročnem razvojnem načrtu. Ne glede na to, pa bodo ob tem vedno obstajale tudi druge komplementarne dejavnosti. Vsaka panoga, v kateri bodo podjetja uspešno delovala, zaposlovala in plačevala davke za zagotovitev socialne države, je dragocena in enako pomembna kot ostale panoge, pravijo. Menijo, da je ukrep davčnih počitnic za nova podjetja, ki zaposlujejo, dragocenejši od subvencij, subvencije pa bi usmerjali predvsem v novo nastajajoča tehnološka podjetja.
V SD menijo, da je stare gospodarske panoge mogoče ohraniti, vendar bo potrebno prestrukturiranje teh panog za zagotavljanje višje dodane vrednosti v povezavi z novimi tehnologijami. Naloga vlade je po njihovem, da spodbuja razvoj več panog, zaradi tega ni smiselna opredelitev le na določene. Bi pa z novo industrijsko politiko omogočili spodbujanje panog in oblikovanje grozdov kot so to že naredili z avtomobilskim grozdom.
Tudi v stranki DeSUS pravijo, da mora Slovenija določiti panoge, ki jih bo podpirala. To morajo biti panoge, v katerih imamo v Sloveniji dovolj znanja in tradicije ter imajo možnost za nadaljnji razvoj – med njimi sta ob ustreznem prestrukturiranju tudi čevljarska in tekstilna industrija. Pri podeljevanju državnih pomoči pa je potrebno povečati osebno odgovornost dodeljevalcev in prejemnikov pomoči. Vsakršna zloraba pooblastil na tem področju mora biti strogo kaznovana. S tem bo podeljevanje državnih pomoči postalo bolj premišljeno in racionalno.
V NSi se zavzemajo za prestrukturiranje podjetij in usmeritev v panoge, ki imajo perspektivo v smislu prodaje na domačih in tujih trgih. Posebej podpirajo razvoj turizma, podeželja in malih družinskih podjetij, kar je po njihovem primerjalna prednost Slovenije in velik potencial za (gospodarsko) rast. Namesto programa državnih pomoči pa bi raje uvedli davčne olajšave in spodbude ter tako pomagali podjetjem pri prestrukturiranju ali zagonu nove proizvodnje.
Da lahko stare panoge ohranimo le, če jih temeljito prestrukturiramo in prilagodimo globalnemu poslovanju, menijo tudi v DL, kjer pravijo, da je ohranjanje obstoječega stanja brez resne vizije za prihodnost je nesmiselno. Program državnih pomoči pa bi spremenili predvsem v smeri, da bi bilo ob prošnji za pomoč obvezno oddati tudi predlog, kolikšnemu deležu lastništva se je lastnik pripravljen odpovedati za pomoč in ponuditi odstop celotne uprave. Svoj delež pri sanaciji podjetij morajo namreč nositi tudi lastniki in uprava podjetja.
V SLS ocenjujejo, da je Slovenija nekatere panoge, ki so iz razvite Evrope že zdavnaj izginile, predolgo umetno ohranjala pri življenju, kar je pomenilo večletno životarjenje novih podjetjih, namesto da bi v vmesnem času našli druge priložnosti in tako zaposlili ljudi. Po njihovem je treba spodbujati izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo, ki imajo tudi trge v tujini, v sami državi pa v celoti izkoriščati tista naravna bogastva, ki so na voljo. Sistem državnih pomoči bi vzeli iz rok politike, ki da te programe prepogosto izrablja, in ga prenesli na popolnoma neodvisno agencijo, ki bi bila v rednem kontaktu z Evropsko komisijo.
V Pozitivni Sloveniji bi stare gospodarske panoge izvajali v zmanjšanem obsegu in s tem ohranjali tradicijo. Ponovno želijo doseči rast deleža prihodkov iz gradbeništva v bruto družbenem produktu, kar bi dosegli z velikimi infrastrukturnimi projekti. Obrnili bi trend po katerem se je število zaposlenih v lesni industriji od leta 1991 s 40.000 zmanjšalo na 11.000. Spodbujali bi tudi razvoj turizma in prepoznavnost Slovenije. Glede državne pomoči pa menijo, da mora biti podjetjem dodeljena v luči vlaganja v kakovostna nova delovna mesta z dodano vrednostjo in ne kot orodje za podaljševanje agonije neuspešnih gospodarskih družb.
V Zavezništvu Alenke Bratušek bi iskali rešitve za zdrava jedra podjetij vseh panog. Kot del rešitve vidijo tudi državne pomoči in stimulacije. "Doslej so se državne pomoči v obliki kreditov, garancij, sredstev za dokapitalizacijo v obliki tveganega kapitala ter subvencij in donacij izkazale za uspešne," pravijo, zato bi s temi praksami nadaljevali.
V stranki Verjamem bi tradicionalne panoge ohranjali, vendar je največ odvisno od njihove sposobnosti, da ponudijo inovativne, visokokakovostne in konkurenčne izdelke ali storitve, pravijo. Vlada pa mora pri tem nuditi največjo možno administrativno pomoč s čim bolj dostopnim in čim hitrejšim urejanjem upravnih zadev ter jim preko mreže diplomatskih predstavništev v tujini olajšati prodor na tuja tržišča. "Namesto podaljševanja agonije podjetij tik pred stečajem moramo državne pomoči nujno preusmeriti v oblikovanje kreditnih shem z državno garancijo za razvoj inovacij od začetne ideje do končnega produkta," svetujejo.
V SNS menijo, da je potrebno ohraniti industrijske panoge pri katerih je Slovenija imela tradicijo in ima za njih naravne danosti. "Državne subvencije goljufom so nedopustne in bi morale biti kaznive, ne glede na to kateri stric drži odprt žep, da mu nekaj pade vanj. Zlorabo pa najstrožje kaznovati, v prvi vrsti z zaplembo celotnega premoženja. Kadrovsko neustrezne ljudi odstraniti in jim onemogočiti nadaljnje oškodovanje," še predlagajo.
V Združeni levici menijo, da je ohranjanje lokalnih delovnih mest, proizvodnje izdelkov za splošno rabo, tudi v "starih panogah", potrebno. Proizvodnjo bi osredotočili na njihova "zdrava jedra" in jo zapeljali v smer ekološke vzdržnosti in večje produktivnosti. "Te panoge je treba vključiti v celotno gospodarstvo, da bi z visokotehnološkimi podjetji, katerim je tudi treba nameniti razvojna sredstva, tvorili proizvajalne verige," predlagajo. Njihov cilj je proizvodnja končnih izdelkov, ne samo sestavnih delov. Programi državnih pomoči podjetjem v težavah naj gredo v perspektivna podjetja, nujno pa morajo omogočiti in uvajati delavsko so-lastništvo in so-upravljanje.
Kaj bi privatizirali in kako?
Zanimal nas je tudi odnos strank do privatizacije, ki že leta deli slovensko javnost na zagovornike državnega upravljanja podjetij, ki se je v marsikaterem primeru izkazalo za neuspešno, in na zagovornike prodaje, kjer pa se je država doslej marsikdaj opekla z izbiro novih (so)lastnikov.
V stranki Mira Cerarja menijo, da je s privatizacijo treba nadaljevati, pri tem pa izhajati prvenstveno iz panožnih strategij. Na tej podlagi bi oblikovali kriterije glede (ne)smiselnosti prisotnosti državnega lastništva v posameznih podjetjih in panogah. Upoštevali bi tudi širše družbene učinke in vidike preprečitve korupcije. Zagovarjajo nadzorovano privatizacijo v kateri ključna infrastruktura ostane v lasti države. Izboljšali pa bi tudi upravljanje z državnim premoženjem in povečali odgovornost Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Slabe banke (DUTB) pri prestrukturiranju podjetij.
V SDS so jasni podporniki privatizacije. Umik države iz gospodarstva je po njihovo nujen pogoj za bolj učinkovito upravljanje podjetij. V NSi pa pravijo, da podpirajo prodajo državnih podjetij odgovornim lastnikom oziroma strateškim partnerjem, ki imajo interes, da slovenska podjetja dobro poslujejo.
V SD so do privatizacije zadržani. "Odločanje o privatizaciji mora temeljiti na strateškem premisleku o razvojnih prioritetah države in širših učinkih na gospodarsko okolje, hkrati pa morajo biti privatizacijski postopki pregledni," pravijo. Njihova prva prioriteta je izboljšanje upravljanja državnega premoženja, kar poveča prihodke državnega proračuna in zmanjša proračunski primanjkljaj iz naslova dividend od upravljanja državnega premoženja. "Treba pa se je zavedati, da se prihodki od prodaje ne morejo uporabiti za polnjenje proračunske luknje in zmanjševanje primanjkljaja," še dodajajo.
V stranki DeSUS menijo, da morajo biti pri odločitvi o prodaji določenega podjetja izpostavljeni naslednji vidiki: vpliv na zaposlovanje, vpliv na položaj dobaviteljev, vpliv na strateški razvoj Slovenije, vpliv na bančni sistem in vpliv na lokalno okolje. Sicer pa v stranki že imajo osnutek primernosti podjetij za prodajo. Strateško zelo pomembna podjetja (npr. Luka Koper, hidroelektrarne, jedrska elektrarna …) ne morejo biti predmet prodaje in morajo ostati v neposredni ali posredni lasti države, v strateško pomembnih podjetjih (npr. zavarovalnice, Telekom …), mora država obdržati vsaj kontrolni delež, s katerim bo lahko vplivala na strateške odločitve podjetja, strateško manj pomembna podjetja, ki so slabo vodena, pa bi prodali kupcem, ki razpolagajo z zdravim kapitalom.
V SLS bi sprejeli nacionalni program o strateških industrijah, ki jih Slovenija želi razvijati. V teh bi država ohranila samo toliko lastništva, da lahko ustavi statutarne spremembe, hkrati pa bi se povsem odpovedala vplivu na upravljanje in/ali vodenje teh podjetij. Pri družbah, ki upravljajo z infrastrukturnimi objekti (energetska in prometna infrastruktura), bi ločili infrastrukturni del od upravljavskega (izvajalskega). Infrastrukturni del bi ostal v polni lasti države, upravljanje pa bi oddali preko koncesije. Državno lastništvo bi dolgoročno obdržali zgolj v družbah, pri katerih je povprečni kapitalski donos višji od obresti, ki jih država plačuje za najete kredite države.
V Pozitivni Sloveniji pravijo, da ne podpirajo prodaje uspešnih podjetij, ki ustvarjajo dodano vrednost, ne podpirajo pa niti prodaje infrastrukturnih podjetij. Zagovarjajo družbeno lastništvo – zadružništvo, temelj za uspeh pa je v upravljanju podjetij, pravijo. Izpad prihodka, ki bi ga sicer dobili ob privatizaciji, bi v PS nadomestili z višjo gospodarsko rastjo.
V Zavezništvu Alenke Bratušek menijo, da je preudarna privatizacija državnega premoženja v razmerah tako visokega javnega dolga nujna. Kaj od državnih podjetij prodati in v kolikšnem deležu, pa je stvar strategije upravljanja državnega premoženja, ki jo je potrebno sprejeti s čim širšim družbenim in političnim konsenzom, saj je premoženje last vseh državljank in državljanov, pravijo. Menijo, da morajo biti prodaje transparentne, strateški lastnik pa mora poleg kapitala nuditi tudi vizijo razvoja podjetja.
Tudi v stranki Verjamem menijo, da mora infrastruktura ostati v državni lasti, smiselno pa je razmišljati o podelitvi koncesij za določena vzdrževalna dela na cestnem, železniškem in ostalem omrežju. "Poudarjamo, da naših podjetij ne bi smeli (raz)prodajati pod ceno ter brez ustreznih varoval, ki bi zagotovila ugodne učinke teh investicij za domače dobavitelje, prebivalce, družbo kot celoto in naravno okolje. Zavzemamo se za privabljanje takšnih tujih neposrednih investicij, ki bodo temeljile na strateškem interesu obeh strani po investiranju v trajnostni razvoj slovenskega gospodarstva," pravijo.
V Državljanski listi pravijo, da samo lastništvo podjetji ni toliko sporno kot je tendenca, da želi imeti politika prek prevladujočih deležev odločilni vpliv na poslovno strategijo in odločitve družb. Lastništvo nekontrolnih deležev podjetji se lahko smatra tudi kot dobra investicija ob predpostavki, da se določijo jasni finančni cilji, ki se zasledujejo, pravijo in za primer navajajo norveški model. Podpirajo sicer privatizacijo vseh nestrateških podjetij, kot strateško pa razumejo predvsem infrastrukturo.
V SNS pravijo, da vsaka pametna država v svojih rokah drži določena strateška podjetja, ali v večinski ali v delni lasti. Menijo, da je razprava na to temo odveč, ker je po Evropi več kot dovolj uspešnih primerov. "Zastopniki popolne privatizacije pozabljajo, da ko enkrat zadevo prodaš, je nimaš več. To je najkrajša pot, da bomo zopet hlapci," pravijo. Menijo, da je treba v prvi vrsti na pozicije postaviti dobre kadre, ki si bodo za sodelavce izbrali še boljše strokovnjake.
V Združeni levici odločno nasprotujejo privatizaciji. Zdrava podjetja je nesmiselno prodajati, slabo stoječa podjetja v državni lasti je potrebno preoblikovati in jim zagotoviti dostop do ugodnih kreditov za sprotni kapital, menijo. Ocenjujejo, da bi potencialni kupci odpuščali delavce, zmanjševali plačila in dobičke odlivali iz Slovenije, saj se mora vsaka investicija ekonomsko izplačati. Namesto privatizacije je potrebna socializacija podjetij, da ta postanejo dejanska last prebivalcev Slovenije. Izpad dohodka od privatizacije bi nadomestili z večjo obdavčitvijo kapitala in povrnitvijo denarja iz davčnih oaz.
