Odsotnost vizije in vakuum, ki ga (še) ne znajo zapolniti

Sinoči so lahko Nemci na televizijskih zaslonih po treh "trielih" gledali še soočenje političnih strank. Novega ni bilo veliko, dolgočasno so se ponavljala že znana stališča. Je pa postalo zelo jasno, da je Levica pripravljena na skoraj vse, kar bi omogočilo rdeče-rdeče-zeleno koalicijo.

Vseeno socialdemokrat Olaf Scholz in Annalena Baerbock (Zeleni) nista želela jasno povedati, ali bi raje vladala z Levico ali liberalci FDP. Medtem pa vodja slednjih Christian Lindner ni skrival, da je bolj naklonjen koaliciji s CDU/CSU in Zelenimi, saj je po njegovem mnenju vsebinsko prekrivanje tukaj največje. Scholzu pa je bilo najbrž še manj všeč, da je FDP pripravljena na koalicijske pogovore tudi z drugouvrščeno stranko. To mesto se po trenutnih anketah obeta CDU/CSU, kar bi še vedno lahko pomenilo kanclerja Armina Lascheta (CDU/CSU), ki je jasno posvaril pred zelo levo usmerjeno vlado.  

Nemčijo na političnem področju očitno čaka napeto obdobje. Od 25 do 30 odstotkov volilnih upravičencev naj bi bilo po poročanju focus.de še neodločenih. Da jim je sinočnje soočenje olajšalo odločitev, pa je težko verjeti, saj kakšne bolj poglobljene razprave ni bilo. 

Jasnih odgovorov torej ni prineslo nobeno soočenje, k čemur so levji delež prispevali tudi sestavljavci vprašanj, saj niso niti malo podrezali občutljivih tem – ne glede na turbulentno globalno dogajanje. 

"Vsebinsko prazna kampanja"

Nemško predvolilno kampanjo je pozorno spremljal tudi slovenski politični analitik Marko Balažic, ki ocenjuje,  da so se pokazali trendi, ki jih bomo videli še drugod v Evropi. "Strinjal bi se stezo, ki jo je postavil že Politico, da gre za volitve, ki so za prihodnost Evropske unije pomembnejše kot evropske volitve. Glede na to, kako dobro je deloval nemški strankarski stroj, pa moram reči, da me je presenetilo, kako vsebinsko prazna je bila kampanja. Ko gre za Evropo, smo sicer slišali nekaj idej, kako povečati integracijo, a izpostavljena so bila področja, na katerih bi posegi vodili kvečjemu v dezintegracijo."  

Ob vsebinski praznini pa izstopajo še področja, o katerih se skorajda ni govorilo. Eno od njih sta evropska prihodnost in globalno pozicioniranje :"Po vsem, kar se dogaja po svetu, bi morali biti to glavni poudarki kampanje države, kot je Nemčija. Gledati samo na gospodarstvo, kako bi na hitro ustavili padajoče številke – to je politika, ki ne pelje nikamor. Če pogledamo nastajanje Evropske unije, združevanje Nemčije – takrat se je razmišljalo na dolgi rok in to zdaj pogrešam, vidim samo velikansko odsotnost vizije. Ne le vizije tega, kaj želijo početi v Evropi, ampak tudi tega, kaj želijo početi sami s seboj."

Odsotnost vizije pa je v tem trenutku zelo slaba stvar: "Evropa je že zdaj v izredno nezavidljivem geopolitičnem položaju. Če gledamo multilaterizem v današnjem svetu, lahko opazimo, da moč ZDA – še posebej po Afganistanu – peša, Kitajska je v velikem vzponu, oblikujejo se nova zavezništva brez EU. Prav zadnje zavezništvo Avstralije, Velike Britanije in ZDA kaže, da Evropa ni več geopolitični faktor, kakršen sama misli, da je. V tem trenutku bi se torej morali ukvarjati z vprašanjem, kaj lahko stori Evropa, da bi zadržala nekatere položaje, ki jih ima. A te debate ni," opozarja Balažic.  

Niti ni debate, kako rešiti izjemno odvisnost Evrope od Azije, Rusije in drugih partneric na številnih področjih: "Tukaj izpostavljam energetsko politiko, v kateri bi bila potrebna večja neodvisnost, vendar je povsem mogoče, da bi se Scholz še bolj obrnil k Rusiji, kar se je zgodilo že v času Gerharda Schröderja. Ko pogledamo Kitajsko, lahko vidimo, da predvideva tri poti v Evropo – na sever ter v vzhodno in južno Evropo – in medtem ko se mi prepiramo, kaj bi radi, katera so naša interesna območja, oni pospešeno prihajajo sem." 

In to je, kot podarja, vprašanje, ki posega na številna področja evropskega načina življenja: "V prihodnje se bo treba odločiti, v kakšnem sistemu želimo živeti. Ali so to nekatere tradicionalne zahodnoevropske vrednote, kot so demokracija, vladavina prava in ostalo, ali bomo šli v pragmatizem nekega drugega sistema, ki nas bo prej ali slej povozil. In tukaj se zamuja priložnost." Tudi pri vprašanju Zahodnega Balkana, od katerega se Nemčija že odmika, kar pušča odprto mesto za uresničevanje interesov drugih sil. 

Spremenjene pozicije moči

Kot veliko težavo izpostavlja kandidate, saj nihče med njimi ni tisti, ki bi voz izrazito vlekel naprej, prav tako ni jasno, kakšna je njihova vizija: "16 let vladavine Merklove je pustilo vakuum, ki ga ne znajo zapolniti." 

Balažic meni, da bomo po volitvah v vsakem primeru dobili nemškega voditelja, ki bo veliko šibkejši od Angele Merkel, kar je delno tudi njena zapuščina: "Žal je naredila precej strateških napak. Njena zapuščina je, da je vrednostno politiko, na kateri so prej temeljile stranke, spremenila v dnevno dogajanje, pri čemer se ne razmišlja o dolgotrajnih učinkih, ampak o tem, kaj je v nekem trenutku popularno. Tako je naredila veliko škodo Zelenim z zapiranjem jedrskih elektrarn, pa tudi liberalcem s poseganjem v liberalne politike – in sistem si očitno še ni opomogel."

Reaktivnost politike Merklove je mogoče pripisati vrsti kriz, ki so se dogajale v času njene vladavine, vseeno pa je bilo premalo dolgoročnega gledanja: "Po krizah je Nemčija generirala velike presežke v proračunu, in to na račun držav evropske periferije. Črpala je delavce in tudi vse ostalo. Med te države lahko uvrstimo tudi Slovenijo, ki je tudi v letošnjem prvem tromesečju doživljala veliko rast gospodarskega sodelovanja. Hkrati pa Nemčija teh presežkov ni vlagala v evropsko periferijo. Potem so na določeni točki prišli do pragmatičnega spoznanja, da jim primanjkuje delavcev, in pojavila se je politika dobrodošlice – spet brez ocene dolgoročnih učinkov. Ampak zdaj se med kampanjo spet pogovarjajo samo o tem, kaj bo moderno, kaj zeleno, nihče pa se ne vpraša, kako vzpostaviti trajnostni sistem."

Morebitne nemške težave pa bo hitro občutila tudi Slovenija: "Slovenija se z Nemčijo premalo ukvarja, glede na to, da so nanjo vezani naši ključni interesi, saj gre za državo, s katero imamo daleč največ blagovne menjave. Saj poznamo rek 'Če Nemčija kihne, se Slovenija prehladi'. Za nas bi moralo biti glavno vprašanje, kaj se bo dogajalo z nemško avtomobilsko industrijo. Če so pogledi socialdemokratov in Zelenih zelo specifični in se bodo lotili temeljite preobrazbe avtomobilske industrije, potem bo to prišlo tudi do nas." 

Balažic meni, da je v tem trenutku razplet volitev težko napovedati, saj razlika med največjima strankama ni velika, prav tako so nemški volivci že dokazali, da ne glede na predvolilno javno mnenje radi izberejo predvidljivo politiko: "Poleg tega je nemški sistem specifičen, ima veliko varovalk, tako da temeljnih sprememb čez noč ni mogoče narediti. Je pa res, da bodo v vsakem primeru Francozi začutili priložnost, da lahko diktirajo evropsko politiko. In če se je Emmanuel Macron kazal kot  izrazito podrejen Angeli Merkel, se bo to zdaj obrnilo. Prihodnji nemški kancler bo v odnosu z Macronom v podrejeni vlogi in to bo poskusila Francija izkoriščati. Pravzaprav pogrešam britanske politike, ki so znali s sarkazmom umirjati razmerja med Francijo in Nemčijo. Zdaj tega ni in res upam, da se ne bomo namesto s temami, ki so res pomembne, ukvarjali z merjenjem moči teh dveh držav."