Pri 99 letih obsojena za sodelovanje pri več kot 10.000 umorih: 'Umor ne zastara'

Irmgard Furchner je danes stara 99 let. Zločini, ki se ji očitajo, so se zgodili pred 80 leti. Od leta 1943 do 1945 je bila strojepiska v koncentracijskem taborišču Stutthof pri Gdansku. "Ali je treba kaznivo dejanje po tako dolgem času še preganjati?" je takoj na začetku razsodbe vprašala predsedujoča sodnica Gabriele Cirener. "Odgovor zakona je zelo jasen. Umor ne zastara."

Koncentracijsko taborišče Stutthof je bilo sprva delovno taborišče, nato pa je konec leta 1945 de facto postalo uničevalno taborišče. V njem je umrlo na desettisoče zapornikov. Večinoma judovski zaporniki so dobivali premalo hrane, vode in oblačil ter komaj kaj zdravljenja. Kasneje so jih tudi ubijali s streli v vrat in v plinskih komorah. Veliko zapornikov je bilo odpeljanih iz Stutthofa v Auschwitz.

Sodišče je bilo jasno: storilci so bili poveljnik koncentracijskega taborišča Paul Werner Hoppe, njegov štab SS in nacistično vodstvo okrog Adolfa Hitlerja in Heinricha Himmlerja. Irmgard Furchner je zagotovila fizično in psihološko pomoč pri umorih v Stutthofu.

Furchnerjeva se je vključila v taboriščno delovanje kot zanesljiva in poslušna sodelavka in tako podpirala poveljnika taborišča, je ocenilo sodišče.

Prav tako je pri umorih dejansko pomagala. "Taborišče je bilo organizirano, veliko je bilo dopisovanja, zato je bila strojepiska nujna. Od poveljnikovih ukazov do ukaza za uničevalni plin ciklon B, vse je šlo čez mizo v pisarni koncentracijskega taborišča in Furchnerjeva je bila edina stenografka taborišča," je bilo slišati na sodišču. 

Da ni vedela, kaj se dogaja, pa ne verjame nihče. Ali kot je dejala sodnica: "Vsi v taborišču so poznali vonj po zažganem človeškem mesu iz krematorija."

Obramba je sicer trdila, da je izvajala nevtralna dejanja. Pravno naj bi bilo vseeno, ali je urejala papirologijo v banki ali v koncentracijskem taborišču.

A sodišče je te argumente zavrnilo, saj da je obsojena pač vedela za zločinsko naravo koncentracijskega taborišča. 

Zanimivo je, da je to eden redkih primerov, ko je bil civilni uslužbenec koncentracijskega taborišča pravnomočno obsojen. "Ni pomembno, ali storilec nosi uniformo," je dejala sodnica. 

Irmgard Furchner je v zadnjih desetletjih je trikrat pričala o svojih dejavnostih v koncentracijskem taborišču in vsakič je dobila zagotovilo, da osebno ni storila nobenega kaznivega dejanja. Toda to danes ne šteje več, ker je šlo za odraz zgrešene prakse kazenskega pregona, je dejala sodnica. 

Leta 1969 je denimo zvezno sodišče oprostilo zobozdravnika iz taborišča Auschwitz, ker je zagrešil umor ne konkretno, ampak le "na nek način". Vendar se je sodišče nato leta 2016 v sodbi proti računovodji koncentracijskega taborišča Oskarju Gröningu odmaknilo od te nenavadne prakse. 

Furchnerjeve na sodišču ni bilo, prav tako ji ne bo zares treba v zapor. Ima pa sodba močno sporočilno vrednost.