V Srbiji so v petek obeležili prvo obletnico smrtonosnega strelskega napada na osnovni šoli Vladislava Ribnikarja v Beogradu, ki je pretresel celotno regijo. 13-letni učenec je na svoji šoli 3. maja lani z očetovo pištolo ubil deset ljudi – devet učencev in varnostnika. Dan pozneje je 20-letnik v bližini Mladenovca ubil devet ljudi, večinoma mladih. Tragediji sta sprožili silovit odziv javnosti v obliki večmesečnih protestov Srbija proti nasilju, pod tem sloganom pa se je tudi združila politična opozicija oblasti srbskega predsednika Aleksandra Vučića. 

"Majske tragedije so v srbski družbi pustile trajno brazgotino. Ostal je travmatičen spomin na tragedijo mrtvih otrok in njihovih družin. V ljudi, predvsem v otroke in njihove starše, se je trajno vtisnil občutek negotovosti in strahu – zgodilo se je nekaj, kar se je zdelo nemogoče, nekaj, kar nikoli več ne bo veljalo za nemogoče," je za 24ur.com povedal Dragan Popadić, socialni pedagog in profesor psihologije na beograjski Filozofski fakulteti.

Oblast se je od prvega dne otepala odgovornosti in za tragedije krivila zahodne vrednote in videoigre. Slogan, da sistem ni zatajil, ponavlja še danes, je kritičen naš sogovornik. "Strah in žalost ljudi sta bila prevelika, da bi lahko sprejeli takšno retoriko. Namesto tega se je v javnosti izoblikovalo jasno stališče – sistem je zatajil! Podoba sistema, ki je bil do takrat predstavljen kot kompetenten za varnost državljanov, medtem ko ga ogrožajo notranji in zunanji sovražniki, se je v očeh državljanov nenadoma spremenila. Zavedanje, da je sistem zatajil, je državljane naredilo dojemljive za številne primere nasilja, ki jih je sistem obravnaval brezbrižno in so sčasoma postali del vsakdana. Po vsej Srbiji so se ljudje in ljudske iniciative samoorganizirali v množične demonstracije. Slogan "Srbija proti nasilju" je bil tisti, ki je na decembrskih volitvah prvič uspel združiti opozicijske stranke, leve in desne, skupaj z državljanskimi gibanji."  

Vlada je bila od vsega začetka usmerjena v zmanjševanje lastne škode. Po obtožbah, s katerimi je najprej poskusila, se je bila prisiljena braniti očitkov, da je sistem odpovedal, številne sledi pa so vodile do njihovih ljudi in institucij. "Drugi razlog za njihov mlačen odziv je v tem, da je vrh vlade že na samem začetku naredil nerazumljive napake, kot so neizražanje sočutja s polaganjem cvetja, prižiganjem sveč in vpisovanjem v žalno knjigo. Svojih napak niso hoteli priznati, raje so počakali, da obtožbe potihnejo in se javnost posveti drugim temam." 

Izvedenih je bilo nekaj ukrepov, kot je akcija predaje nelegalnega orožja. Spremenjenih je bilo nekaj zakonskih predpisov, napovedanih nekaj sprememb, prikima Popadić. A hkrati opozori – vsi ti ukrepi so namenjeni umirjanju razmer in ne radikalni spremembi v odnosu do nasilja. "Dogodki so povečali zavedanje ljudi, da je nasilje prisotno v njihovem vsakdanjem življenju, oblast pa je nepripravljena in nezmožna, da jih zaščiti. Odziv vlade je upravičil te strahove, k temu pa so prispevali tudi drugi dogodki, ki niso povezani z majskimi umori. Sojenja kriminalnim združbam in prestreženi pogovori so pokazali na povezanost državnih institucij s kriminalci, na prikrivanje zločinov iz preteklosti itd."

Po njegovem mnenju so majski dogodki velik del ljudi pripeljali do spoznanja, da je sistem zatajil, ne pa tudi do tega, da uvidijo resnico, da je sistem pravzaprav tisti, ki generira nasilje. "Državljani še niso pripravljeni spoznati, da so te oblike nasilja v družbi lovke organizma, ki se je rodil v devetdesetih letih in se nenehno krepi. Zatiskanje oči pred resnico lahko opazimo tudi v prevladujočih narativih glede genocida v Srebrenici in konflikta na Kosovu," je še dejal.

'Primer Danke kaže na to, da se kot družba nismo spremenili' 

Da se kot družba nismo spremenili, po mnenju beograjske psihologinje in psihoterapevtke Tijane Mirović jasno kaže tudi primer male Danke. "Spremljali smo, delili, komentirali in verjeli medijem, ki so iz metaforičnih postali pravi jastrebi. Dovolili smo obtoževanje in napade staršev, ki so šli skozi pekel, mi pa smo gledali in sodili ter navijali kot v gladiatorski areni. Zavestno smo sodelovali pri tem ali pa to pasivno podpirali. Nismo bojkotirali, nismo jasno in glasno povedali, da to ni prav in da na to ne pristajamo. Nasprotno!" je povedala za Nedeljnik. 

Mogoče sem preveč kritična, a mislim, da se kot družba nismo pravilno odzvali – ne za otroke in ne za vse tiste, ki trpijo nasilje, še meni strokovnjakinja. "Vsako novico o nasilju, umorjeni ženski, otroku, ki je storil samomor ali prijavil nasilje, smo bodisi relativizirali ali pa glasno protestirali brez bistvenega ukrepanja. Potem se vse umiri do naslednjega primera in tako se vrtimo v krogu," je jasna.

Čeprav smo se s kolegi v letošnjem letu hitro in ustrezno odzvali na vsak primer poškodbe ali smrti v šolah, kot družba nismo storili veliko za preventivo, je prepričana Mirovićeva. "Prelagali smo odgovornost in iskali krivce, namesto da bi vsi skupaj premislili, kaj se mora spremeniti in kaj moramo mi spremeniti. In to sistemsko – od naših osebnih stališč do družin, lokalnih skupnosti, države in zakonov."

Ljudje smo po njenem mnenju na splošno nagnjeni h kritiziranju in prepričanju, da nihče ničesar ne naredi ali ne zna narediti. "Če to počnemo že pri športu, ko izgubljamo, ni nenavadno, da se to ob resnem stresu in travmah še bolj okrepi. Ko smo preobremenjeni, razburjeni, prestrašeni in prizadeti, začnemo stvari gledati zelo "črno-belo" – obstaja samo vse ali nič. V ljudeh, s katerimi se ne strinjamo ali ki stvari ne počnejo tako, kot mislimo, da bi jih morali, nemalokrat vidimo sovražnike, zato strnemo vrste in iščemo somišljenike. Z naraščanjem občutka ogroženosti raste tudi pripravljenost na boj z vsemi oblikami orožja, za pobeg v nekaj manj stresnega ali popoln umik. Ker so ti odzivi najbolj vidni, imamo pogosto vtis, da so edini, kar je še bolj moteče in še bolj razdvajajoče," pojasnjuje Mirovićeva. 

V kontekstu družbene in kolektivne travme so delitve pričakovane in razumljive, dodaja. "Bile so na Norveškem, po tragediji, ki se je zgodila pri njih, in bile so tudi pri nas. Vendar se, čeprav je to razumljivo in univerzalno, ne bi smelo končati pri tem. Travme se preprečujejo in zdravijo skozi povezovanje z drugimi, z varnostjo znotraj skupine. Kot pravi Judith Herman, ena največjih strokovnjakinj na področju travme: Skupinska solidarnost zagotavlja najmočnejšo zaščito pred terorjem in obupom ter najmočnejšo protiutež za travmatično izkušnjo."

Kot poudarja, bi morali graditi solidarnost, namesto tega pa so prek medijev pogosto podpihovali, včasih pa tudi umetno ustvarjali in spodbujali delitve. "Namesto da bi se združevali in krepili empatijo in solidarnost, smo te lastnosti kazali le do enako mislečih, druge pa napadali in demonizirali ter s tem ustvarjali dodatne napetosti in stres. Namesto da bi delali na mediaciji in iskanju skupnega interesa, smo ohranjali različnost z nadaljnjim potiskanjem ljudi v razpravo "ste z nami ali proti nam". Za dosego teh ciljev so nastajale delitve in razlike, zanemarili pa smo dejstvo, da so pod njimi osnovne človeške potrebe, ki so enake za vse nas. Vsi smo želeli poskrbeti in zaščititi (svoje) otroke, se počutiti varne, najti podporo, imeti nekaj glasu in avtonomije v zadevah, ki nas zadevajo."

Mirovićeva sicer verjame, da so kot družba ustvarili prostor za pogovor, za iskanje veliko več podobnosti kot razlik. "Na tak način verjamem, da bi našli neko skupno rešitev, in kar je še pomembneje, globlje razumevanje drug drugega. Našli bi več empatije in solidarnosti, ki ju tako zelo potrebujemo in ju tako pogosto pogrešamo. Namesto, da bi bili sovražniki, bi bili drug drugemu navdih. Namesto da bi bili drug drugemu razlog stresa, bi bili navdih za stabilnost. Otrokom bi bili tudi dober zgled, da se konflikti rešujejo z dialogom in spoštovanjem, ne s silo in žalitvami. Tako bi se vsi skupaj počutili manj ogrožene in varnejše, prešli bi iz jeze in prepirov v tišino in žalovanje. K resničnemu in globokemu žalovanju teh strašnih izgub, k skupnemu iskanju načinov za ohranjanje spomina nanje, k resnični skrbi in spoštovanju tako tistih, ki jih ni več med živimi, kot tistih, ki ostajajo z vso to bolečino in ranami."

Poleg tega je v tem času vendarle nastalo nekaj dobrega, še izpostavlja. Po tragedijah je bil ustanovljen Center za mlade od 10 do 30 let (CEZAM). Gre za pionirski projekt pri uporabi dualnega pristopa za izboljšanje duševnega zdravja mladih, ki temelji na intervenciji (brezplačna psihosocialna podpora) in preventivi, kot so izvajanje izobraževalnih aktivnosti, namenjenih izboljšanju življenjskih veščin, skrbi zase in za zdravje, kot tudi na krepitvi skupnosti z usposabljanjem mladih za zagotavljanje podpore med vrstniki.