FOTO: Utoya je za mnoge še vedno sedanjost

28-letni Norvežan Vegard Groeslie Wennesland je bil 22. julija lani na otoku Utoya in je preživel najhujši napad v državi po drugi svetovni vojni. Na roki ima oranžno-belo zapestnico, na kateri piše Utoya, dobili pa so jo vsi udeleženci kampa, ki ga je takrat za mlade člane pripravila vladajoča laburistična stranka. Od takrat je še ni snel.

V petmilijonski državi vsak pozna eno izmed žrtev, ali vsaj nekoga, ki pozna žrtve in njihove sorodnike. Breivikovo dejanje je pustilo globoko rano med Norvežani. Preživeli, med katerimi je tudi 240 ljudi, ki jih je ranil, še vedno vidijo slike dogodka, paničnih napadov in imajo čuden občutek, da so opazovalci svojega življenja. Mlade je ta dogodek motiviral, da so vse bolj vpleteni v politiko.

Veliko Norvežanov pravi, da je ta dogodek le učvrstil njihovo vero v družbo, ki je liberalna, tolerantna in enakopravna. Delno je za to zaslužen tudi Breivik, ki je priznal poboj 77 ljudi, pri tem pa je dejal, da je bilo to nujno, da bi Norveško zaščitil pred muslimanskimi migranti in multikulturnostjo. Mladi, ki so bili na otoku Utoya, so bili po njegovem mnenju izdajalci norveškega naroda, njegov odvetnik pa pravi, da Breivik obžaluje, da ni povzročil še več škode.

Odziv Norveške po napadih pove zelo veliko o sami državi. Ena študija kaže, da so Norvežani po Breivikovih napadih postali bolj zaupljivi in ne manj. Napadi so tudi vlili novega zagona obstoječim aktivistom, kot je tudi Wennesland, ki je v napadih izgubil dobrega prijatelja in vodjo podmladka laburistične stranke v Oslu Haavarda Vederhusa. Na položaju ga je pozneje zamenjal prav Wennesland.

"Ta človek me je hotel ubiti, zato ker verjamem v demokracijo, odprtost, toleranco in dialog. Pa je**ga. Če je to, zaradi česar me je želel ubiti, potem bom nadaljeval z bojem za te stvari," pravi Wennesland.

Pojasnil je, da so se mu nekaj mesecev po napadih oglasili palestinski prijatelji. "Poznajo bombe, masakre, okupacijo in mi pravijo, da razumejo, kako se počutim ... Počutil sem se absurdno. Veliko tega so dali skozi," nadaljuje.

Streljanje je preživel tako, da se je skupaj s še 50 drugimi zabarikadiral v rdečo leseno hišo in se v njej skril pod posteljo ter ostal tiho, kolikor je bilo mogoče, medtem pa je Breivik poskušal vdreti v hišo. Ustrelil je v okno in poskušal odpreti vrata, vendar ni bil uspešen, zato je pot nadaljeval naprej. "Videl sem ga ubiti pet ali šest ljudi. Vsakega je ustrelil enkrat, ko pa so padli na tla, jih je ustrelil še enkrat. V vsakega en naboj," pojasnjuje Wennesland.

Po napadih se je članstvo v večjih strankah med mladimi precej povišalo. Tako je med letoma 2010 in 2011 članstvo med mladimi laburisti naraslo za 46 odstotkov, med mladimi konservativci pa za skoraj 60 odstotkov. Članstvo v populistični Napredni stranki, ki se bori proti priseljencem, pa je od julija do konca lanskega leta naraslo za 11 odstotkov.

Kmalu po napadih je premier dejal, da bi moralo to dejanje voditi do povečanja demokracije, večje odprtosti in večje človečnosti. Med nedavno kampanjo pred lokalnimi volitvami ni nobena stranka pozivala k ostrejši zakonodaji, ki bi bila usmerjena k povečanju nacionalne varnosti, temveč je dajala večji poudarek skrbi za starejše in šole. Udeležba na volitvah je bila približno dvotretjinska in je bila najvišja v zadnjih dveh desetletjih. Laburisti so dobili skoraj eno tretjino glasov in tako dosegli svoj najboljši rezultat v 24 letih. Napredna stranka, katere član je bil kratek čas tudi Breivik, pa je dosegla svoj najslabši rezultat v 16 letih.

Wennefeld je dejal, da se je po volitvah počutil praznega. Razšel se je s svojim dekletom. Okoli njega študentje v menzi tipkajo na prenosnih računalnikih ali pa se pogovarjajo. Sam naredi požirek kave in si popravi zapestnico. "Ne morem je sneti. To je še vedno sedanjost. To je opozorilo, da moram biti hvaležen za vse stvari, ki jih lahko uživam, kot je tudi ta zares slaba kava," pove in se nasmehne ter naredi krajši premor. "In seveda, nosim jo tudi za ljudi, ki smo jih izgubili," še pove.

Psihologinja Gry Staalsett, ki ima že več kot 20 let izkušenj dela z ljudmi, je v svojem apartmaju v Oslu govorila o sojenju. Sama je pomagala preživelim in sorodnikom žrtev, da so se lahko znova vrnili s svoje vsakodnevno življenje.

V času napada je bila doma in se je pripravljala na predavanje na Danskem, kjer naj bi govorila o zlobi, nasilju in krutosti znotraj človeka. Pripravljala se je tudi na zabavo za svoj 50. rojstni dan. Novica o pobojih je te načrte prekrižala. Sprva je preživelim žrtvam in staršem umrlih nudila emocionalno prvo pomoč.

Pomagala jim je, da so oblikovali svoje misli in lahko preiskovalcem opisali, kaj so doživeli. V času krize človeško čutenje in percepcijo prevzame čut po otrplosti, boju ali begu, pojasnjuje psihologinja. "Ne dobiš popolne slike, kaj se ti je zares zgodilo, zato imaš lahko tudi luknje v spominu. Potem poskušaš dopolnjevati in tako oblikovati smiselno zgodbo," še dodaja Staalsettova.

Zdaj je preživele in sorodnike žrtev pripravljala na desettedensko sojenje. V prvem tednu naj bi Breivik pojasnil, kaj je naredil, kako se je na to pripravil in zakaj je to naredil. Sojenje bo ta zelo kruta dejanja opisalo v zelo nečustvenem pravnem jeziku, opozarja psihologinja. Vsak umor bo opisan precej podrobno, predstavljene bodo tudi zelo boleče podrobnosti.

Psihologinja tudi meni, da je deset tednov veliko časa, zato so sorodnikom žrtev svetovali, naj se družijo s prijatelji, naj gredo v kino, naj imajo odmor, saj bo v nasprotnem primeru vse skupaj za njih pretežko. Nekateri so dejali, da bodo sojenje spremljali v celoti, spet drugi le dele, nekateri pa so napovedali, da bodo zapustili državo.

Ko nenormalno postane normalno

Ena izmed tistih, ki občutijo pritisk, je laburistična političarka Laila Gustavsen, 38-letna poslanka. Njena 18-letna hči je bila v pokolu dvakrat ustreljena v hrbet in je bila mesece v bolnišnici.

Skupaj s hčerko sta se februarja udeležili Breivikovega javnega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom. Takrat je Breivik salutiral z zaprto dlanjo, njegov odvetnik pa je dejal, da je to pozdrav skrajnih desničarjev. Breivik je dejal, da je s svojimi dejanji zaščitil norveško kulturno identiteto.

"To kar je dejal, je popolnoma smešno," je prepričana Gustavsenova. Pravi, da noče misliti na njega in že nekaj dni po napadih se je vrnila na svoje delovno mesto. Vendar pa se včasih zaloti, da povsem spontano zajoka pred popolnimi neznanci. Marca ji je zdravnik svetoval, naj ostane doma na bolniški. "Se je to res zgodilo, se včasih še vedno sprašujem. Potem se zavem realnosti, da s tem živimo vsak dan," je povedala.

Njena hči Oedegaarden, ki je navijačica angleškega kluba Manchester United, je lanski božič preživela v bolnišnici. Ko je bila po več mesecih odpuščena iz bolnišnice in je zopet spala v svoji postelji, je dobila občutek, da je del nje živel njeno staro življenje. "Počutim se, kot bi bil 25. julij in sem se ravnokar vrnila domov. Potrebujem veliko spanca, ker na poletnih kampih ne spiš veliko. Božič v dnevni sobi. Kaj? Božič? Ampak saj sem se ravnokar vrnila s poletnega kampa," je zapisala v svojem blogu. Pravi, da se težko druži z drugimi ljudmi. "Moram se navaditi biti v družbi drugih ljudi in delati korak po korak. Hoditi po svojih stopinjah v popolnoma drugačni situaciji je zelo težko. Imam zelo močno željo postati nevidna," dodaja.

Njena mati pa pravi, da je zelo težko gledati svojega otroka, ki potrebuje nego. "To me razjezi. Vendar nič ni, kot je bilo. Nenormalno hitro postane normalno," je Gustavsenova zapisala v svojem blogu.

Kot poslanka je tudi članica odborov za obrambo in zunanje zadeve. Prepričana je, da država ne potrebuje ostrejše protiteroristične zakonodaje, in verjame, da mora družba ostati odprta. Večina političnih strank se s tem strinja. Le Napredna stranka se zavzema za večji nadzor. "Država si mora postaviti prioritete pri upravljanju z resursi. Varnost lahko odvrne pozornost od preventive," je prepričana.

Norveški odziv povsem drugačen od ameriškega

Raziskava, ki so jo opravili v centru UNI Rokkan v Bergnu in inštitutu za družbene raziskave v Oslu, je pokazala, da ima kar 52 odstotkov udeležencev po napadih večje zaupanje v druge ljudi, tretjina, starih med 18 in 24 let, pa je izrazila nižjo stopnjo zaupanja v ljudi.

Študija je pokazala tudi razliko, kako so se na Breivikovo dejanje odzvali Norvežani in kako so se leta 1995 Američani odzvali na bombni napad v Oklahomi, kjer je umrlo 168 ljudi. Okoli 62 odstotkov Norvežanov je odgovorilo, da jih ne skrbijo novi teroristični napadi v bližnji prihodnosti. Ameriška študija po omenjenem napadu pa je pokazala, da je 58 odstotkov Američanov izrazilo veliko bojazen pred novimi napadi teroristov.

Glavni raziskovalec Dag Wollebaek pa je dejal, da je odsotnost splošnega strahu posledica globoko zakoreninjene kulture zaupanja v Skandinaviji. Norveška je sicer zdrava, družbeno enaka in etično homogena država, ki ima močno kulturo zaupanja med ljudmi in tudi institucijami. "Ljudje od drugih ljudi pričakujejo le najboljše in tako tudi od njihovih vlad," je pojasnil.

Z Breivikom iz oči v oči

Vendar pa to še ne pomeni, da je življenje popolno. 22-letni Adrian Pracon priznava, da ima težave. Polovični delovni čas opravlja kot natakar, od napadov dalje pa se bori z depresijami in je na dolgotrajnem bolniškem staležu.

Med govorjenjem pogleda vsakogar, ki gre mimo mize, vedno pa pogleda vse morebitne izhode. "Ko sem bil na Utoyi, ga nisem mogel najti," pravi. Nato je pa pojasnil, kako bi zbežal, če bi se zgodilo kaj groznega. Pokaže na tri odprtine na stropu, ki so bile nad njim. "Če bi se vnel požar, potem bi bilo najbolj varno tam zgoraj, saj bi se tam odvajal dim". Nato se je nasmehnil in dejal, da se ne boji tega, da bi nekdo kaj storil. "Bolj me skrbi, kaj bi storila množica, če bi se nekaj zgodilo. Še posebej so prestrašene deklice, saj kričijo tudi brez razloga. Kričijo, ko so srečne ali ko vidijo svoje prijateljice v novih oblačilih," pravi.

Pracon se je z Breivikom 22. julija lani večkrat srečal iz oči v oči. Med enim srečanjem ga je videl, ko je izstopil iz gozda in streljal na ljudi. "Kričal je, da nas bo vse pobil. Obrnil se je proti meni. Počutil sem se ujetega, kot da nimaš kam iti, ali da mi ni kaj storiti. Upaš, da te bo ustrelil v glavo ali srce, da bi vse skupaj čim preje minilo. Vse, kar sem lahko storil, je bilo, da sem rekel: ne streljaj. Spomnim se, da je vame uperil pištolo in jo tako držal kar nekaj časa, nato pa jo spustil, se obrnil in odšel drugam," opisuje.

Kasneje pa se je ulegel na tla in se delal mrtvega. "Tresel sem se, dihal sem zelo hitro, vendar pa se je vse zelo hitro končalo, saj telo razume, da mora biti pri miru. Nenadoma sem ga zaslišal, kako je postavil škorenj neposredno pred moj obraz. Lahko sem čutil toploto pištoline cevi, ki jo je uperil vame. Mislil sem, da je konec," je še povedal.

Drugi, kot je tudi Oedergaarden, se bodo počasi sprijaznili s tem, kar se jim je zgodilo tistega dne. "Lepo je vedeti, da bom počasi, korak za korakom, svoje življenje popeljala na staro pot," je zapisala v januarju.