Huntleya so že v torek navsezgodaj zjutraj, na podlagi zakona o duševnih boleznih, prepeljali v najstrožje varovano bolnišnico Rampton v grofiji Nottinghamshire, v katero zapirajo tudi duševno motene nevarne kriminalce in osumljence. Njegovo dekle, 25-letno pomožno učiteljico Maxine Carr, ki so jo zasliševali ločeno (danes do šestih zjutraj je morala policija oba osumljenca ali uradno obtožiti, ali pa izpustiti na prostost), so nekaj ur kasneje obtožili poskusa prikrivanja resnice in oviranja pravice, kar ne pomeni nič drugega kot to, da je očitno vedela, da je njen fant umoril Holly in Jessico.
Zaskrbljeni starši v Sohamu in drugod so si oddahnili, ker je pravi morilec za zapahi, sprašujejo pa se, kako je mogoče, da je obtoženec, ki naj ne bi bil samo pedofil, ampak nori pedofil, samo pred tremi leti dobil službo šolskega oskrbnika oziroma hišnika osnovne šole v Sohamu? Ko je v prvih dneh po izginotju Holly in Jessice nastopal pred televizijskimi kamerami in sočutno razlagal, da je verjetno eden od zadnjih ljudi, ki ju je videl živi, na svoje okno pa nalepil poster o pogrešanih deklicah, ni bil videti niti malo nor. Huntley in Carrova naj bi se še danes pojavila na sodišču, kjer naj bi ju tudi javno obtožili, vendar je policija sporočila, da je - zaradi Huntleyega duševnega stanja - malo verjetno, da ga bodo pripeljali na sodišče.
Marsikateri Otočan je prvič slišal za zakon o duševnih boleznih, po katerem lahko - proti njihovi volji - zaprejo v bolnišnico osebe “z resno duševno motenostjo, psihiatričnimi motnjami in duševnimi boleznimi” zato, da te ne bi ogrožale sebe ali drugih ljudi. V zadnjem desetletju se je bistveno povečalo število takšnih oseb. Leta 1990 so jih prisilno zdravili 16.300, leta 2000 pa 26,707 (19,570 pa jih je pristalo na prvih 28 dni ocenjevanja in zdravljenja, ne pa na 28-dnevno podaljšanje).
Policijski inšpektor Hebb je dejal, da so Huntleya odpeljali v to bolnišnico na priporočilo psihiatra. Kaj to pomeni po eni strani zanj, po drugi strani pa za starše umorjenih deklic? Po zakonu o duševnih boleznih ima policija pravico pripreti takšno osebo najprej za 28 dni. V tem obdobju zdravniki ocenijo njeno duševno stanje, pravico pa imajo tudi do tega - da proti njeni volji - predpišejo zdravila ali zdravljenje. Po 28 dneh imajo zdravniki pravico od sodišča zahtevati za še 28 dni, po katerih pa morajo povedati svoje končno mnenje. Huntleyev prihod v to bolnišnico pomeni, da se utegne zgoditi, da ne bo nikoli sedel na zatožno klop. Možno je tudi, da bodo zdravniki ugotovili, da je duševno dovolj zdrav za to, da ga postavijo na sodišče, tam pa spoznajo krivega naklepnega umora, nenaklepnega umora na podlagi zmanjšane prištevnosti, ali pa celo oprostijo krivde.
Ta nenadni zasuk v preiskavi očitno strahotnega umora desetletnih prijateljic, saj so patologi povedali, da bodo zaradi stanja trupel potrebovali več tednov, da bodo ugotovili, kako sta umrli, bo na eni strani podaljšal agonijo njunih staršev, po drugi pa ogorčil več kot polovico Otočanov, ki so v preteklih dneh v več javnomnjenjskih raziskavah zahtevali vrnitev vislic oziroma smrtne kazni za umore, posebej za umore, ki jih zagrešijo pedofili. Močno se je povečal tudi pritisk na vlado, naj posnema ameriško zakonodajo, po kateri so javno znani podatki o tem, kje živijo pedofili, ki so bili že obtoženi nadlegovanja otrok. V Britaniji naj bi živelo več kot 110.000 takšnih ljudi, od katerih pa jih je samo 18.500 vpisanih v tako imenovani register seksualnih prestopnikov. To so samo tisti, ki so bili spoznani za krive po letu 1997, ko je nastal ta register. Bi to rešilo Holly in Jessico, ki sta novi imeni na žalostnem seznamu umorjenih otroških žrtev pedofilov, ki se je samo v zadnjem desetletju podaljšal za blizu dvajset imen?
Starši Holly in Jessice nikoli ne bodo pozabili nedelje, 4. avgusta. Začela se je veselo, saj so pri Wellsovih pripravili družinski piknik z žarom, med katerim so Holly in Jessica, oblečeni v majico nogometnega moštva Manchester United in s številko njihovega zvezdnika Davida Beckhama, ki sta ga oboževali, tudi fotografirali. Kdo bi lahko v tistem trenutku pomislil, da bo to zadnja fotografija neločljivih prijateljic! Deklici sta pozno popoldne krajši čas deskali po internetu, okrog šestih zvečer pa sta odšli v mestni športni center. Varnostne kamere na parkingu pri centru so ju posnele dvajset minut po devetnajsti uri, zadnjič pa sta bili opaženi pred restavracijo Sergio v delu mesta, v katerega jima starši niso dovolili oditi. Ob pol devetih zvečer so zaskrbljeni Jessicini starši hčerko poklicali na mobilni telefon, ki ga je imela pri sebi, vendar se Jessica ni odzvala. Starši deklic in prijatelji so začeli iskati pogrešani deklici, uro kasneje pa se jim je že pridružila tudi lokalna policija. Naslednji dan ju je iskalo več kot 500 policistov, ki so prišli tudi iz drugih krajev.
Že v prvih dneh iskanja pogrešanih deklet sta se na televiziji pojavila oba, Huntley in Carrova. On je celo dejal, da je bil verjetno eden od zadnjih ljudi, ki je govoril z njima, ki naj bi se ustavili pred oskrbnikovo hišo, v kateri je živel s Carrovo, na katero sta se zelo navezali, ko je bila pomožna učiteljica, Carrova pa je pokazala tudi pisemce, ki sta ji ga Holly in Jessica napisali v znamenje zahvale. Huntley je dejal, da ju sicer ni poznal, da pa sta spraševali po Carrovi, ki je bila zelo nesrečna, ker ni dobila službe učiteljice, za katero se je prijavila, čeprav nima tako rekoč nobene izobrazbe.
Policiji sta postala sumljiva šele v petek, 16. avgusta, dan preden so sprehajalci v grmovju ob cestu v Lekenheathu v grofiji Suffolk, blizu velikega ameriškega vojaškega oporišča, nedaleč od Sohama, našli trupli nesrečnih deklic. Oba sta prostovoljno pristala na zaslišanje in oba so po sedemurnem ločenem zasliševanju priprli.
"Verjetno je to začetek konca te tragedije. Iz vsega skupaj smo se v Britaniji veliko naučili. V Sohamu najbrž ne boste več videli otroka brez spremstva staršev," je po odkritju trupel dejal eden od njunih someščanov v Sohamu, kjer je srednjeveška kamnita anglikanska cerkev, v kateri v spomin na deklici gori tisoč sveč, postala središče kolektivnega žalovanja.
V nedeljo so se v cerkvi vrstile molitve za Holly in Jessico in njuni družini. Vikar Alban Jones je dejal, da mu nikoli ni bilo potrebno pripraviti težje pridige: "Holly in Jessica sta bili naša prva jutranja misel in naša zadnja večerna misel. Ob tem smo se zavedali boleče agonije njunih družin. V Sohamu smo žal priča temu, kako neverjetno nizkotnih stvari je sposobno človeško srce."
Britanski mediji so v minulih dneh obširno pisali o “srcih” Huntleya in Carrove, pa tudi o tem, kako šolske oblasti preverjajo ljudi, ki se prijavljajo za delo v šolah. Britanska vlada je od šolskih oblasti v grofiji Cambridgeshire zahtevala vse podrobnosti o informacijah, ki jih je dobila od policije, preden je v Sohamu zaposlila oba osumljenca.
Asmatik Huntley je mlad hvalisav samotar, naklonjen izmišljotinam in lažem, ki je vedno znova menjaval službe, bivališče in dekleta, tu in tam stara samo petnajst let. Nekatera od bivših deklet so v preteklih dneh povedala, da je bil v začetku razmerij šarmer, ki je kmalu postal nasilen, da seks z njim ni bil nič posebnega in da ga je bolj kot seks zanimalo to, da je obvladoval ženske, imel nadzor nad njimi. V otroških letih naj bi bil večna tarča nasilnih vrstnikov. Pred leti naj bi doživel “čustveni kaos”, ko ga je prva in doslej edina žena zapustila samo teden dni po poroki, ker se je zaljubila v njegovega mlajšega brata, s katerim jo je zalotil v postelji. V lokalni gostilni se je pohvalil, da je brata tako pretepel, da je končal v bolnišnici. Po ločitvi je kmalu postal svak svoji bivši ženi.
Prizadela naj bi ga tudi mati, ko je zapustila očeta in začela večletno strastno razmerje z lezbično prijateljico (kasneje se je vrnila k možu, s katerim ponovno živi). V Huntleyevem življenju ni bilo stabilnosti vse dokler ni dobil službe šolskega oskrbnika, ki ni slabo plačana. Hkrati je dobil oskrbniško hišo, za katero je plačeval tako malo, da se je lahko posvečal svojemu hobiju, motorjem in se lepo oblačil. Dodatno stabilnost je v njegovo življenje prinesla Carrova, s katero naj bi se že pogovarjala o poroki. Tudi ona je v zgodnji mladosti zapustila dom in šolo obesila na klin. V otroških letih je imela težave z odvečno težo, kasneje z bulimijo. Tudi o njej se je razgovorila vrsta bivših fantov, eden od njih pa je povedal, da je imela eksibicionistična nagnjenja in da je po nekaj kozarcih rada stopila na gostilniške mize, plesala in razkazovala prsi, posebej dojko, na kateri je imela okrog bradavice vtetovirano čebelo.
Ne eden ne drugi očitno nista osebi, primerni za delo z otroci. Če se bo pokazalo, da šolske oblasti niso dobile vseh pomembnih informacij, bodo vlado pozvale, naj poostri zakon, ki to pokriva. Vladna služba, ki naj bi šolske oblasti oskrbovala z informacijami o osebah, ki se prijavljajo za delo z otroci, naj bi z njimi redno zamujala po več tednov. Ta služba, ki se imenuje Criminal Records Bureau, pripravlja informacije na podlagi policijskih arhivov, registra spolnih prestopnikov in seznama oseb, neprimernih za delo v izobraževalnem sistemu “Lista 99”, ki jo sestavljajo v ministrstvu za izobraževanje.
“Sarahina smrt je bila strahotna tragedija, vendar sem prepričan, da bo njena dediščina varnejša družba.” Dve leti po teh besedah britanskega notranjega ministra Davida Blunketta, ki jih je izrekel po strahotni smrti deklice Sarah Payne, žrtve nasilnega pedofila, se pretreseni starši, njihovi someščani v Sohamu in Britanci (ponovno) sprašujejo: zakaj (se je to spet zgodilo)?