Muzej nagnusne hrane: vino z mišjimi mladiči, sok z ovčjimi očmi, netopirjeva juha ...

Čeprav se o okusih ne razpravlja, si lahko obiskovalci med sprehodom po švedskem muzeju nagnusne hrane ogledajo, povonjajo, v nekaterih primerih pa tudi poskusijo in se dotaknejo tradicionalnih jedi iz številnih držav, ki v njih morda vzbujajo gnus, v državah izvora pa veljajo za prvovrstno specialiteto.

Muzej ni 'freak show' svetovne hrane

Kustosi muzeja opozarjajo, da bodo, čeprav morda radi eksperimentirate s hrano, razstavljene jedi morda preizkušnja za vaš želodec. A bolj kot to naj bi po predvidevanju snovalcev razstave vzpodbudile razmišljanje o tem, kako individualno in kulturno pogojeno je pravzaprav dojemanje gnusobe.

Snovalci muzeja pojasnjujejo, da muzej ni nekakšen 'freak show' svetovne hrane, ampak dokaz, da se okusi in dojemanje gnusnega v različnih kulturah radikalno razlikujejo.

Gnusoba je pogojena s kulturo, v kateri smo odraščali

Samuel West, kustos iz muzeja, poudarja, da je dojemanje gnusa popolnoma subjektivno: "Tako lahko na primer obiskovalec poleg svoje priljubljene hrane vidi razstavljeno gnijočo ribo, ki se mu morda zdi nagnusna, v neki drugi kulturi pa jo častijo kot delikateso. Obiskovalec bo morda zato začel razmišljati zunaj okvirjev," dodaja.

Direktor muzeja Andreas Ahrens je ob otvoritvi povedal: "Gnusoba je močno pogojena s kulturo, v kateri živimo. Radi imamo hrano, s katero smo zrasli. Gnusoba pa je tudi izjemno individualna. Misel na to, da bi pojedli pajka, nekatere naredi lačne, spet drugi pa bi ob misli na to najraje izbruhali vse, kar imajo v želodcu."

Kot poudarjajo, pa se naše dojemanje nagnusnega spreminja tudi s časom, z odraščanjem, s spoznavanjem novih kultur in okusov. V zadnjem času se namreč tudi najboljši svetovni kuharji vedno pogosteje poigravajo z uporabo insektov na meniju in prehranjevanje z njimi se lahko kmalu iz nagnusnega spremeni v vrhunski obrok.

Kaj lahko postane muzejski eksponat?

Muzejski eksponat ne more postati vsaka neobičajna hrana z nenavadnimi okusi, kot je na primer sladoled z okusom slanine. Kriteriji, da se hrana znajde na muzejskem jedilnem listu, so po besedah načrtovalcev muzeja, da je hrana tradicionalna in da v določeni državi velja za specialiteto, hkrati pa se mora velikemu številu ljudi po svetu zdeti nagnusna.

Razstava, ki bo na ogled tri mesece, potem pa naj bi postala potujoča, trenutno zajema 80 svetovnih jedi, ki so zadostile njihovim kriterijem. Ker je nepogrešljiv del okušanja hrane tudi njen vonj, so v muzeju pripravili tudi posebne postaje, kjer lahko obiskovalci hrano tudi povohajo.

Kaj vse so zakuhali v muzeju?

Kuhani netopirji

Mišje vino

Mišje vino je pijača, ki izvira iz Kitajske. Gre pa za pijačo, infuzirano z mišjimi mladiči. In zakaj z mladiči? Ker bi bilo po njihovem vino z odraslimi mišmi, ki že imajo dlako, preveč nagnusno. Na Kitajskem ga sicer uporabljajo predvsem v zdravilne namene.

Kopi luwak

Gre za najdražjo vrsto kave, ki jo pridelujejo v Indoneziji. Posebna je zato, ker gre pravzaprav za kavna zrna, ki jih iztrebijo mačke. Azijske cibetovke oziroma azijske mačke hranijo z zrni kave, ki jih te nato neprebavljene izločijo. Zaradi posebnega prebavnega sistema in encimov, ki sodelujejo pri prebavi, tako zrna dobijo poseben okus, kar se nato začuti pri aromi skuhane kave. Iztrebljena zrna delavci poberejo, očistijo in prodajo. Zaradi dolgotrajnega postopka pridelave so ta kavna zrna izjemno draga.

Casu Marzu

To je poseben sir s Sardinije. Je ovčji sir, ki ga pridelujejo tako, da sir pustijo zoreti skupaj z ličinkami muh. Zaradi ličink, ki postanejo okoli osem milimetrov dolgi beli črvi, sir fermentira drugače in je zato bolj mehak. Pred zaužitjem se črvi običajno odstranijo iz sira, čeprav jih nekateri tudi pojedo.

Bikov penis

Ogledate si lahko tudi bikov penis, ki ga jedo predvsem v nekaterih delih Kitajske.

Balut

Balut je tradicionalna filipinska jed. Račja jajca skuhajo takrat, ko je zarodek v njih že na pol razvit in podoben pravi ptici. Filipinci jih z žlico pojedo kar iz lupine.

Durian

Iz Tajske prihaja durian, najbolj smrdljivo sadje na svetu. Sadje tako smrdi, da je celo prepovedano v nekaterih hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Nekaterim je namreč, ko gredo mimo njega, slabo, nekatere spominja na vonj človeških iztrebkov, Kitajci pa zanj odštejejo mastne denarce.

Gosenice

Črvi in gosenice veljajo za poslastico v Zimbabveju. Na voljo so v večini supermarketov in so dražji od večine drugih živil.

Tisočletna jajca

Kitajci zakopljejo račja jaca v zmes gline in pepela ali apna, kjer jih pustijo starati. Resničnih 1000 let starih jajc ni, vendar pa so zakopana vsaj 100 dni.

V muzeju pa je svoje mesto našlo tudi kar nekaj bolj zahodnjaških jedi. Med njimi je naprimer škotski hagis.

Cilj muzeja ni določene jedi razglasiti za nagnusne

Kot je v sporočilu za javnost razkril kustos Samuel West, je zanj najbolj nagnusen fermentiran islandski morski pes, ki naj bi imel okus kot 'smrt pomešana z urinom'. A kot je poudaril, se Islandci, ki ga dojemajo kot okusno specialiteto, z njim zagotovo ne bi strinjali.

V muzeju so, kot je pojasnil, prejeli že nekaj pritožb ljudi, ki jih je umestitev njihovih specialitet med najbolj nagnusno hrano na svetu prizadela, a West upa, da bodo ti ščasoma razumeli, da cilj muzeja nikakor ni določeno hrano proglasiti za nagnusno, ampak opozoriti na to, kako zelo se okusi po svetu razlikujejo in kako so ti odvisni od tega, kje smo se rodili.