FOTO: Benedikt XVI., konservativec, ki je šokiral svet

19. april 2005. Žalovanje nepregledne množice, ki se je že nekaj tednov zbirala na Trgu svetega Petra v Rimu, je že zamenjala nova skupna značilnost – radovednost. Njena pozornost je bila usmerjena v precej neugleden dimnik na strehi, pod katero se skriva Sikstinska kapela. Iz njega se je pokadil bel dim, sporočilo, da je pred 17 dnevi umrli papež Janez Pavel II. dobil naslednika. Najstarejši izmed kardinalov, ki so bili zadnja dva dneva zaprti v konklavu, je stopil na balkon in izrekel pričakovane besede: "Habemos papam!/Imamo papeža!"

Takoj zatem je na isti balkon prvič v vlogi poglavarja Rimskokatoliške cerkve stopil kardinal Joseph Ratzinger. Odslej bo znan kot Benedikt XVI., 265. papež.

Njegovo ustoličenje na apostolski prestol ni poželo nedeljenega odobravanja. Manjkala mu je toplina, s katero se je njegov predhodnik tako zlahka približal ljudem. Velika črna pika, a še zdaleč ne edina v njegovem življenjepisu, je bilo – sicer neprostovoljno – sodelovanje v Hitlerjevi mladini. Očitali so mu tudi pretiran dogmatizem in nerazumevanje potreb sodobnih vernikov, posebej pa je bodlo v oči, da ni bolj odločno ukrepal proti duhovnikom in drugim cerkvenim dostojanstvenikom, obtoženim spolnih zlorab. Škandali, ki so jih sprožala nova in nova razkritja, so nazadnje najbolj zaznamovali njegovo papeževanje.

Tišina, ko bi bilo treba spregovoriti

Zgovoren je primer Irske, ki velja za eno najbolj katoliških držav v Evropi, a se je prav v času papeževanja Benedikta XVI. uprla Vatikanu. Leta 2009 jo je pretreslo poročilo o zlorabah v katoliških šolah. Primeri so bili stari od nekaj desetletji do nekaj let, žrtev je bilo na tisoče. Kaplja čez rob pa so bile leta 2011 objavljene ugotovitve preiskave o spolnih zlorabah in njihovem prikrivanju v nadškofiji Cloyne na jugu države. Cerkvene oblasti so med letoma 1996 in 2009 dobile pritožbe proti 19 duhovnikom, a jih niso prijavile. Navodila, naj postopajo tako, naj bi prišla naravnost iz Rima. Poročilo je spodbudilo premierja Enda Kennyja, da je stopil pred poslance in Vatikan kar najostreje obsodil. Sledil je diplomatski spor, sveti sedež je celo odpoklical svojega veleposlanika iz Dublina. Javno mnenje je bilo na strani Ircev, na Cerkev s papežem na čelu so leteli očitki, da tišči glavo v pesek, namesto da bi kaznovala odgovorne in poskrbela, da ne bi bilo več podobnih tragičnih zgodb.

Podobna razkritja so – tudi finančno – zamajala vrsto škofij v Združenih državah, kjer so žrtve zlorab na sodiščih dobile visoke odškodnine. Od leta 1950 naj bi Cerkev v ta namen plačala kar dve milijardi dolarjev, večino v zadnjih letih.

Za papeža najbolj obremenilen je bil primer duhovnika Lawrencea L. Murphyja, ki je v 25 letih zlorabil več kot 200 gluhih dečkov. Marca 2010 so na dan prišli dokazi, da so odgovorni v Vatikanu, med njimi takrat še bodoči papež Joseph Ratzinger, za to vedeli, a niso ukrepali. Bolj kot varnost dečkov jih je skrbel ugled Cerkve. Opozorila, da ga s tem pravzaprav ogrožajo, so preslišali. Škandal, ki je sprožil pravi val obremenilnih izpovedi, se je začel v Bostonu leta 2002. Tamkajšnji nadškof Bernard Law je zlorabe dolga leta pomagal prikrivati, seznam žrtev je nazadnje obsegal več kot tisoč imen. Prav tam so zlorabljeni otroci, danes že odrasli, leta 2008 končno dočakali papeževo opravičilo.

Podobnih zadev je bilo še več, tudi v Ratzingerjevi domači Nemčiji. Tudi tam ni šlo za osamljene primere, temveč za množične zlorabe. Javnost je tako izvedela za 205 žrtev, ki so zlorabe trpele za zidovi jezuitskih šol. Še bolj neposredno je papeža zadeval primer iz münchensko-freisinške nadškofije iz časa, ko jo je vodil on sam. Namesto da bi duhovnika, obtoženega spolnih napadov na dečke, prijavili in mu preprečili stik s potencialnimi žrtvami, so ga poslali na terapijo, nato pa mu dovolili nadaljevati delo. Terapija ni pomagala, zlorabe so se nadaljevale, duhovnik pa se je nazadnje le moral zagovarjati pred sodiščem.

To bi skorajda doletelo tudi samega papeža. Septembra 2011 je skupina odvetnikov pri Mednarodnem kazenskem sodišču (ICC) v Haagu vložila prijavo zoper njega in še tri visoke predstavnike Vatikana. Dokazati so jim želeli zločine proti človečnosti, ki naj bi jih zakrivili s prikrivanjem zlorab in ščitenjem odgovornih zanje. Kritike so bile še toliko bolj umestne, ker je bil Ratzinger, preden je postal papež, na čelu Kongregacije za doktrino vere – naslednice inkvizicije – in tako najbolj odgovoren za preiskave tovrstnih primerov.

Benedikt XVI. je nazadnje krivdo le prevzel nase oziroma na Cerkev, in to z besedami, da jo najbolj ogrožajo prav grehi znotraj nje same in da “odpuščanje ne more nadomestiti pravice”. S tem je tudi nakazal drugačno obravnavo problema, katerega razširjenost je poznal bolje od kogar koli drugega.

Spori in navdušujoče poteze

Sporne zadeve pa se niso dogajale le znotraj Cerkve, ampak tudi v njenem odnosu do drugih verskih skupnosti. Leta 2006 je Benedikt XVI. razžalil muslimane, ko je citiral bizantinskega cesarja, ki je islam označil za hudoben in nečloveški. Že naslednje leto je protestantske skupnosti razburil s pripombo, da si ne zaslužijo naziva Cerkev, leta 2009 pa je z naslednjo kontroverzno potezo razjezil Jude. Odpravil je izobčenje štirih škofov, med njimi Britanca Richarda Williamsona, ki je javno podvomil o razsežnosti holokavsta.

Istega leta se je kot šele tretji papež odpravil v Izrael. Svoje besede je moral pojasnjevati tudi tri leta prej na obisku v Turčiji. Množic ni zmotila le žalitev islama, ampak tudi njegova ocena, da Turčija ne bi smela iskati mesta v Evropski uniji, ki da ima krščanske temelje.

Po drugi strani si je prizadeval za zbližanje katoličanov in pravoslavcev, poskušal izboljšati odnose med Vatikanom in Kitajsko ter odločno branil kristjane, ki kot (pogosto preganjana) manjšina živijo v islamskih državah. Judom se je po spodrsljaju s škofom Williamsonom prikupil, ko jih je osebno razbremenil krivde za Jezusovo smrt. To je bila zgodovinska poteza, ki je ni zmogel noben papež pred njim. Potegnil jo je leta 2011, le dva meseca pozneje pa je krščanstvu znova postavil ogledalo. Javno je dejal, da se "sramuje" uporabe sile "v imenu krščanske vere" skozi zgodovino.

Nastopal je tudi kot kritik globalnega ekonomskega sistema, ki dovoljuje vedno večje razlike med bogato peščico in revno večino, opozarjal je pred nebrzdanim potrošništvom, podprl je arabsko pomlad in ostro nasprotoval smrtni kazni.

Vedno znova so v letih njegovega papeževanja na plan prihajale teme, kot so večje pravice žensk znotraj cerkvene hierarhije, odprava celibata, poroke istospolnih parov, pravica do splava, varna spolnost, ločitev … Skupni imenovalec je bila zahteva, da je treba premisliti stališča Rimskokatoliške cerkve in na novo začrtati njeno pot v 21. stoletju. A papež Benedikt XVI. je njene razmajane temelje prej kot s pristajanjem na kakršno koli liberalizacijo poskušal utrditi z vztrajanjem pri konservativnih stališčih. Da je – kar so mu tudi velikokrat očitali – bolj kot v prihodnost zagledan v preteklost, je dokazal z restavracijo latinske maše, s čimer pa je množice vernikov prej odtujil kot pripeljal nazaj pod okrilje Cerkve. Na koncu koncev je v že nekaj stoletji mrtvem jeziku razglasil tudi najbolj nepričakovano novico v svojem pontifikatu – odločitev o odstopu.

Bliskoviti vzpon načitanega teologa

Joseph Ratzinger se je rodil na velikonočno soboto, 16. aprila 1927, v kraju Marktl am Inn na Bavarskem. Njegov oče je bil policist, mama je delala kot kuharica v hotelih. Mladost je preživljal v vasi Traunstein, nedaleč od meje z Avstrijo. Študiral je filozofijo in teologijo in bil leta 1951 skupaj z bratom posvečen v duhovnika. Dve leti pozneje je uspešno zagovarjal doktorat, čez  štiri leta pa je postal univerzitetni predavatelj. Akademsko kariero je začel na univerzi v Freisingu, jo nadaljeval v Bonnu, Münstru in Tübingenu ter jo leta 1969 končal v Regensburgu.

Takrat si je že ustvaril velik ugled znotraj cerkvene hierarhije in njegov vzpon je bil le še vprašanje časa. 25. marca 1977 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa Münchna in Freisinga, le tri mesece pozneje je – precej nenavadno za nekoga s sorazmerno malo pastoralnimi izkušnjami – postal kardinal. Že naslednje leto se je udeležil svojega prvega in drugega konklava. Na prvem so izvolili papeža Janeza Pavla I., ki pa je umrl po le 33 dneh pontifikata. Na drugem so vodstvo Cerkve zaupali predhodniku Benedikta XVI., Janezu Pavlu II. Ta je v kardinalu Ratzingerju prepoznal dragocenega sodelavca in mu zaupal najpomembnejše položaje, med drugim vodenje Kongregacije za doktrino vere in zbora kardinalov, s čimer ga je naredil za prvega med enakimi.

Vse to mu je, poleg zaupnosti s papežem, dajalo izjemno moč. Več kot dvajset let je veljal za enega najvplivnejših ljudi v Vatikanu, nato se je povzpel na sam vrh Rimskokatoliške cerkve. Pri 78 letih je po starosti prekašal večino svojih predhodnikov. Bil je deveti nemški papež, prvi po skoraj pol stoletja.

Kot papež je bil izjemno konservativen, česar v začetku njegove akademske kariere, ko se je "našel" v liberalni teologiji in na znamenitem drugam vatikanskem koncilu obveljal za reformatorja, nikakor ne bi mogli predvideti. Odgovor na vse bolj razširjeno sekularizacijo je iskal v vrnitvi k temeljnim vrednotam krščanstva, največjo nevarnost za vero in človeštvo v celoti pa je videl v "diktaturi relativizma", ki, kot je dejal, "ne prepozna dokončnih resnic, ampak za edini kriteriji postavlja posameznika z njegovimi željami".

Konservativni papež pa je nazadnje poskrbel za pravo malo revolucijo. Povsem nepričakovano je napovedal odstop. Kanonsko pravo ga dovoljuje, a zadnji tak primer je bil v 13. stoletju. Po konklavu bomo tako imeli dva papeža. Enega upokojenega in enega trdno v stolčku.

Še nekaj zanimivih dejstev o Benediktu XVI. lahko izveste v spodnji galeriji. 

Med osemletnim papeževanjem so Benedikta XVI. povsod spremljale kamere. Med bolj zanimivimi trenutki, ki so jih ujele, so večkrat ponavljajoče se težave z vetrom. Več v galeriji.