Elektorji obstajajo praktično od rojstva Združenih držav, ustanovni očetje – glavno besedo naj bi tu imel Alexander Hamilton – so na ta način po eni strani želeli zmanjšati vpliv nepoučene množice na izbiro predsednika, po drugi pa zagotoviti, da bo človek, ki bo funkcijo zasedel, imel čim več odlik dobrega voditelja, državnika, politika in nenazadnje tudi človeka.
Kot številni poudarjajo ob presenetljivem izidu novembrskega glasovanja: zagotoviti so želeli, da se v Belo hišo (to so sicer zgradili nekaj let po objavi tez, na podlagi katerih se je elektorski kolidž oblikoval) ne preseli demagoški politik, ki – če uporabimo v zadnjem času velikokrat citirane Hamiltonove besede – ima talent za spletke in zna igrati igro priljubljenosti.
Teoretično lahko Trump ne postane predsednik. Teoretično. Kaj pa v praksi?
Trump, ki je prejel manj glasov volivcev od protikandidatke Hillary Clinton, zato pa ima (ali bolje naj bi imel) zagotovljenih več elektorskih glasov, res še ni predsednik in teoretično obstaja možnost, da tudi nikoli ne bo. Kaj pa praksa?
Trump ima zagotovljenih 306 elektorskih glasov, za zmago jih potrebuje 270. To pomeni, da bi mu moralo kar 37 elektorjev obrniti hrbet. Tudi če bi se to zgodilo in bi vsi prestopili h Clintonovi, ta še vedno ne bi postala predsednica. Zmanjkal bi ji natanko en glas. V tem primeru bi bila protikandidata izenačena, o prihodnjem prebivalcu Bele hiše pa bi odločal predstavniški dom. Glede na to, da ga obvladujejo republikanci, je možnost, da se odločijo za demokratko, nična. Vendar pa lahko izberejo tudi nekoga tretjega, če se s tem, seveda, strinja.
Tudi zgodovina ni ravno na strani tistih, ki upajo na preobrat v zadnjem trenutku. Še nikoli v zgodovini namreč "nezvesti" elektorji, ki so glasovali za drugega kandidata ali pa svojega glasu niso oddali, niso spremenili končne odločitve. Še najbližje so bili leta 1836, ko je 23 elektorjev zaradi spornega in javno znanega razmerja s temnopolto sužnjo obrnilo hrbet kandidatu za podpredsednika Richardu Johnsonu. Nazadnje ga je potrdil senat. Sicer pa se je leta 1912 zadnjič zgodilo, da je več kot en elektor glasoval drugače, kot je prisegel, pa še takrat le zato, ker je kandidat za podpredsednika James Sherman umrl. Leta 2004 je drugače glasoval eden – ker se je zmotil – ta pa se zgodovina elektorske nezvestobe (za zdaj) zaključi.
Po napovedih elektorjev, ki so se v zadnjih tednih tudi javno opredelili proti Trumpu, jih bo tokrat več, a težko dovolj. Najbolj aktivna je skupina, ki si je v spomin na glavnega snovalca volilnega sistema nadela ime Hamiltonovi elektorji. Odločili so se, da bodo svoj glas oddali za alternativnega kandidata iz republikanske stranke in tako poskušali preprečiti dokončno izvolitev Trumpa. Vendar so med njimi večinoma demokrati, ki bi tako ali tako morali glasovati za Clintonovo. Pridružil se jim je le en elektor iz republikanske stranke; drugi je raje odstopil, kot da bi glasoval za Trumpa, tretjega pa so k temu prisilili, potem ko je javno naznanil svoje namere.
Zdaj jim preostane le stiskanje pesti, da bodo imeli dovolj tihih posnemovalcev. Skupaj z njimi jih stiska skoraj pet milijonov posameznikov, ki so podpisali peticijo, naj predsednica postane Hillary Clinton.
Elektorji niso varuhi ustave, ampak najzvestejši člani ene ali druge stranke
Elektorji so volitve precej zapletli leta 1800, ko sta poznejši predsednik Thomas Jefferson in Aaron Burr dobila enako število glasov. Dilemo je razrešil predstavniški dom, ki mu je tudi 24 let kasneje pripadla končna odločitev. Takrat so izbirali med Johnom Quincyjem Adamsom, Henryjem Clayem in Andrewom Jacksonom, saj nihče ni dobil večine elektorskih glasov. Po nekaj "kravjih kupčijah" je prvi postal predsednik, slednjemu pa je naskok na to mesto uspel štiri leta pozneje.
V vsakem primeru: mejilo bi skorajda na čudež, če bi Hamiltonovim elektorjem uspelo. Stranki namreč tudi z izbiro kandidatov poskrbita za to, da je nezvestih čim manj. Tako demokrati kot republikanci izberejo potencialne elektorje, glasujejo pa izbranci tiste, katere kandidat v določeni zvezni državi zmaga. Omejitev je le ena, elektor ne sme imeti položaja v zvezni politiki, je pa lahko zavzet član svoje stranke. In tako v eni kot v drugi poskrbijo, da to tudi je.
Velikokrat gre za ljudi z željo po politični karieri, ki bi jo nezvestoba najbrž dokončno pokopala. Poleg tega jim v nekaterih državah grozijo denarne, če ne bi glasovali za kandidata, za katerega so prisegli, da bodo. Ustavne zaveze in Hamiltonove želje, naj glasujejo po svoji vesti za človeka, ki je vreden pomembne službe v Ovalni pisarni, so tu potisnjene na stranski tir.
Pod črto: skoraj nemogoče je, da Donald Trump ne bi tudi uradno in dokončno postal ameriški predsednik. Če pa bi se vendarle zgodilo, da mu elektorji ne bi namenili potrebnih 270 glasov, bi to državo pahnilo v doslej nevideno politično krizo. Kar je še zadnji v nizu razlogov, ki bodo večino elektorjev prepričali, da volijo, kot se od njih pričakuje.
KOMENTARJI (93)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.