Nemški volivci bodo 24. septembra volili novo vlado. Neodločenosti glede tega, kateri stranki nameniti glas, je veliko. A če so pričakovali, da jim bo pri odločitvi pomagalo sinočnje edino televizijsko soočenje najresnejših kandidatov za novega nemškega kanclerja - aktualne kanclerke Angele Merkel (CDU) in Martina Schulza (SPD), so pričakovali preveč.
Kanclerja Nemci seveda ne volijo neposredno, a takšna soočenja naj bi volivcem ponudila možnost, da vidijo, kakšnega šefa države bi jim prinesla izbira ene ali druge velike stranke.
Kaj lahko pričakujejo od Angele Merkel, volivci po njenih 12 letih na čelu države, vedo. Zato ni presenetljivo, da se je v analizi ob koncu soočenja izkazalo, da je 77 odstotkov volivcev dejalo, da so na televiziji videli prav takšno Merklovo kot so jo pričakovali. Kljub nekaj očitnim nihanjem v razpoloženju, je delovala kot nekdo, ki ima niti trdno v rokah, je zmeren in kljub predvolilni tekmi ne obljublja "raja na zemlji".
Schulz na drugi strani je marsikoga presenetil. Dolgoletni predsednik Evropskega parlamenta, ki je poskrbel za večjo prepoznavnost te ustanove, ki caplja v senci močnejše Evropske komisije, se je odrezal bolje od pričakovanj, kar je na koncu duela dejalo tudi 51 odstotkov vprašanih v fokusni skupini.
Alternativa Merklovi?
Njegova stranka ga je po soočenju pričakovano razglasila za zmagovalca, a resni analitiki so nekoliko bolj pozorno pogledali za na videz bolj igrivo in všečno predstavo Schulza. Ta je natresel precej populističnih in na prvo žogo všečnih stavkov. Proti Merklovi uperil nekaj rahlo strupenih puščic, voda na njegov mlin je bilo tudi dejstvo, da za razliko od Merklove ni bil "na ražnju" zaradi svojih preteklih odločitev v času, ko je Evropa klecala pod težo migrantske krize. Pravzaprav so voditelji soočenja kar nekoliko pozabili, da bi na odgovornost poklicali tudi Schulza, ki je do več vprašanj zavzel stališče "ni me bilo zraven", čeprav je bil predsednik Evropskega parlamenta, njegova stranka pa je koalicijska partnerica Merklove.
In zaključek analitikov je bil - Schulzu je kakšen od več napadov tudi uspel. Večino je Merklova sicer uspešno odbila. Nekaj simpatij si je zagotovo nabral tudi z zaključnim govorom, ko je zelo neposredno nagovoril medicinske sestre in druge (slabo plačane) skupine, Merklova pa je v zaključnem govoru precej manj igrala na čustveno karto.
A je klecnil pri najpomembnejšem, so ocenili analitiki - ni dokazal, da je resna alternativa Merklovi in bi Nemčijo popeljal v neko povsem novo smer. Kar kanclerko ohranja v prednosti.
Analitiki so se strinjali, da je Schulz s svojo predstavo najbrž dal nekaj vetra v jadra svoje stranke, ki se po trendu volilnih anket že nekoliko pripravlja na to, da bo Merklova najbrž tudi tokrat premočna. A večino volivcev je debata Merkel-Schulz pustila brez močnejše reakcije. "Žalostna predstava pomanjkanja idej," se je glasil eden od komentarjev. Končni rezultat fokusne skupine, ki je pozorno spremljala soočenje, pa: 32 odstotkov prepričanih, da se je v duelu bolje borila Merklova, 29, da Schulz, 39 pa, da je šlo obema enako. Čeprav menijo, da bi Schulz bolje poskrbel za njihovo socialno blagostanje (49-odstotkov) kot Merklova (15-odstotkov) pa jih kar 55-odstotkov prepričanih, da bi bila Merklova veliko boljša izbira za vodenje v turbulentnih časih na svetovnem političnem parketu. Le 19-odstotkov jih kot boljšega v mednarodni politiki vidi Schulza. Razmerje med kandidatoma pa je po duelu ostalo 53:39 - v prid Merklove.
Ignoriral bi Trumpa in Erdogana. Merklova: To bi bila slaba ideja
Globlji vpogled v vsebino soočenja pojasni razliko v podpori na postavki mednarodne politike. Slaba ura soočenja je minila v duhu debate o migrantski krizi in integraciji. Angela Merkel je zaradi odločitev, ki jih je takrat sprejela, še vedno tarča kritik tako doma kot po Evropi, kjer je s politiko odprtih meja razjezila predvsem madžarsko, slovaško, do določene mere pa tudi avstrijsko politiko. Merklova vztraja, da bi zdaj v istih okoliščinah ravnala enako, Schulza, ki je menil, da je bilo premalo dialoga z evropskimi partnerji, pa je poučila - "da je včasih treba delovati".
Vseeno se politika strank na tem področju ne razlikuje veliko, pa čeprav je Schulz Merklovi očital počasno obravnavo azilnih prošenj in se zavzel za individualno obravnavo prebežnikov, ko mu je ona poočitala, da njegova stranka nasprotuje daljšemu seznamu varnih držav, kamor bi lahko vračali prišleke.
Da bo Nemčija še naprej varovala človekove pravice, sta se prav tako zavzela oba kandidata. Priznala sta, da so težave tako z izobrazbeno strukturo migrantov, za katere se je izkazalo, da so v veliki meri nekvalificirana delovna sila, in z integracijo, čeprav Schulz vztraja, da "integracija muslimanov ni nič težja kot integracija kogar koli drugega". Merklova pa je dejala, da islam je del Nemčije, pa čeprav temu v neki anketi oporekata skoraj dve tretjini Nemcev - opozorila jih je, da je v državi več milijonov muslimanov, ki so prišli v preteklih valovih migracij, a se držijo oblike vere, ki je skladna z nemško ustavo.
Dvojec se je ustavil tudi pri vprašanju, ki ni le nemški izziv - kako ustaviti sovražne pridigarje in dotok denarja iz držav, ki zagovarjajo skrajnejša stališča islama, v Evropi pa se trudijo vplivati na priseljene muslimane. Oba sta obljubila strožje ukrepe in nadzor nad verskim početjem v državi - tudi zapiranje spornih šol in molilnic.
Merklova je Nemcem tudi obljubila, da se jim na teror ne bo treba navaditi. In še - da je nauk migrantske krize ta, da je treba težave reševati na izvoru - torej s pomočjo izvornim državam in sklepanjem dogovorov o vračanju zavrnjenih migrantov.
Merklova je kot del svojega reševanja migrantske krize, izpostavila tudi sporazum s Turčijo, ki je precej pripomogel k zajezitvi migrantskega toka. In glede trenutno razvpitih svetovnih voditeljev, ki bi jih lahko uvrstili med diktatorje, pa tudi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ubrala precej bolj umirjene tone. Če bi se Schulz kar nehal pogovarjati z nepredvidljivim prvim možem Turčije Erdoganom, je Merklova opozorila, da bi imela takšna poteza - čeprav so turška pogajanja za vstop v EU pravzaprav mrtva - hude posledice. Dodala je tudi, da kljub razlikam s Trumpom, Evropa še vedno potrebuje zavezništvo z ZDA. In le malo kdo je zares prikimal Schulzu, ko je ta dejal, da bi se pri reševanju svetovnih problemov na ameriški celini, bolj kot na Trumpa oprl na mehiško ali kanadsko oblast. Ta v primerjavi z ZDA na mednarodnem parketu pač nima enake teže.
Schulz nad avtomobilsko industrijo
Precej več simpatij kot zunanja politika, je Schulzu prinesla sicer relativno kratka debata o domačih problemih - od plač, do pokojnin, delovnih mest in varstvu potrošnikov po škandalu z avtomobilskimi izpusti. Volivcem je obljubil, da bi dosegel, da avtomobilski giganti plačajo za svoje goljufanje ljudi, ki jih zdaj skrbi, da bo njihovo vozilo postalo neuporabno.
To je precej radikalnejše stališče kot ga ima kanclerka, ki je zato tudi tarča obtožb, da je "kanclerka avtomobilskega lobija". A čeprav je dejala, da je besna, ker je par posameznikov očrnilo nemško avtomobilsko industrijo - paradnega konja nemškega gospodarstva, vojne koncernom ni napovedala. Iz pragmatičnega razloga - avtomobilska branža je eden glavnih nemških delodajalcev.
Namesto o prihodnosti, debata o preteklosti
Dobra ura in pol debate sicer kakšnih novih razkritij ni prinesla. Nemci bodo v prihodnjih dneh lahko videli še soočenja drugih strank, kampanja se nadaljuje. A televizijsko soočenje je bilo bolj ali manj pogrevanje tem zadnjih dveh let, kar je razjezilo tudi nekaj gledalcev. Čeprav bodo volili oblast za prihodnost, je namreč soočenje v veliki meri spregledalo področja kot so digitalizacija, robotizacija in razvoj informacijske tehnologije - vse troje že reže v trg dela, prav tako so večinoma odpadle teme o okolju, ki sicer Nemce, zaradi prehoda avtomobilske industrije v bolj zelene oblike, precej zaposluje.
Ob odsotnosti kakšne resnejše debate o izzivih prihodnjega sveta, pa so mnogi prepričani, da smo bili priča "trepljanju" dveh politikov po ramenih, s tem pa nekakšni napovedi še enemu obdobju velike koalicije. Ali bo do tega res prišlo, bo jasno vidno po volitvah. Vprašanje, kaj bi prinesel eden ali drugi kancler pa je pomembno tudi za Evropo. Predvsem zato, ker je politična igra EU še vedno v veliki meri politična igra Nemčije. Če bo Merklova ostala na svojem mestu, večjih sprememb njene evropske politike ni pričakovati, tudi Schulz pa radikalnih premikov najbrž ne bi prinesel.
KOMENTARJI (82)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.