Socializem za bogate in korporacije, kapitalizem za vse preostale

Anglež Peter Rolfe "slovi" kot najbolj neodgovoren oče na Otoku. 64-letni Peter ima zdravsteve težave, med drugim artritis in sladkorno, a najmanj en "organ" mu očitno dobro deluje, saj ima – po zadnjem štetju! – 26 otrok (14 hčera in 12 sinov) s 15 ženskami, od katerih je bil – tako on – poročen s tremi do štirimi. Kaže, da tudi spomina nima najboljšega, saj otoški mediji trdijo, da je bil poročen šestkrat.

Ne dela drugega kot … otroke

Petrovi otroci so stari od štiri do 44 let. Trenutno je samski, skrbi pa za sedem najmlajših otrok in enoletna vnuka in vnukinjo – dvojčka 17 samske hčerke. Rojaki so Petra in njegovo veliko družino pobližje spoznali, ko je – jezen na občinsko vlado na britanskem otoku Wight, od katere je zahteval novo občinsko hišo – v svoj stari prepoln dom s tremi spalnicami, ki jo je razglasil za "zapor" (v Britaniji štejejo spalnice, ne sob, tudi pri oglaševanju prodaje nepremičnin) povabil televizijce. Od občinske vlade je zahteval hišo s štirimi spalnicami in pred kratkim dobil hišo s petimi spalnicami, za katero je občina leta 2011 odštela 400.000 funtov.

Kaj dela Peter? Nič. Že približno 20 let, od 44 leta naprej ta nekdanji šolski kuhar ne dela nič drugega kot ... otroke.

Pol milijona funtov za dvajset let nedela

Peter in njegova vedno velika družina že 20 let živita izključno od različnih oblik socialne podpore. Zato Peter med rojaki ni popularen. Zato ga je nekdanja konservativna poslanka Ann Widdecombe razglasila za najbolj neodvornega očeta na Otoku, ki si ne zasluži niti občinskega šotora, kaj šele občinsko hišo. Zakaj ravno ona? Delno zato, ker je povsem drugačna kot je Peter, zelo verna (iz anglikanske vere je pred leti prestopila v katoliško vero), zelo krepostna menda deviška 67-letna gospa.

Peter zase in svoje otroke od države dobi – preračunano v evre – 900 evrov na ... teden oziroma 3.600 evrov na mesec, kar znese več kot 66.000 evrov na leto oziroma 32.000 evrov več kot je povprečna britanska letna plača (od katere je treba odšteti še dohodnino). Peter je sam povedal, da je v zadnjih 20 letih zase, za bivše žene in druge partnerice in za otroke z različnih naslovov socialne podpore dobil približno pol milijona funtov, kar je 660.000 evrov. Zelo, zelo veliko. Res dodaja, da je vedno živel zelo skromno, kar mu verjamem.

Peter je božje darilo

Neodgovornost, nerazumnost, če ne kar norost ljudi, kot je plodni nepoznavalec kontracepcije Peter, je božje darilo za desničarske ideologe, medije in aktualno bogataško koalicijsko vlado (v njej sedi približno 23 milijonarjev), posebno njeno konservativno večino. Kot naročeni so za vse uspešnejše, vse glasnejše in vse bolj predrzno demoniziranje prejemnikov socialne pomoči v očeh širše javnosti, ki jih vse bolj vidi kot lenuhe, ki raje živijo od socialne podpore kot od dela. Vse "socialce" mečejo v isti koš in konservativni premier David Cameron se je v teh dneh, samo sto dni pred volitvami, celo hvalil z novim kleščenjem sociale. Z vztrajnim nižanjem socialne podpore naj bi vse te lenuhe dvignili s kavčev, na katerih pijejo, kadijo in se … razmnožujejo. Tako mislijo, rečejo pa malo bolji fino, da želijo ljudem pomagati, da bi premagali odvisnost od socialne pomoči.

Pa ta odvisnost sploh obstaja?

Otroke delajo zaradi otroškega dodatka!?

Ko širšo "delovno" javnost zasipavajo s številkami o vseh teh "izkoriščevalskih socialnih spužvah" vedno tako zelo pretiravajo ali lažejo, da ušesa bolijo. Posebno, ko govorijo o velikih družinah, v katerih naj ne bi niti en družinski član dveh in celo treh generacij na delovnem mestu preživel en sam dan.

Za to zadnjo trditev nimajo niti enega dokaza. Z drugimi besedami: niti ene družine niso našli, v kateri ne bi nikoli delal noben pripadnik treh generacij. Na Otoku je manj kot en odstotek družin (15.000) z dvema generacijama nikoli zaposlenih polnoletnih članov, in 17 odstotkov družin s pripadniki ene generacije polnoletnih članov, ki še niso bili nikoli zaposleni (vsi podatki so iz leta 2013, ko je bilo nezaposlenih precej več kot zdaj).

Posebno radi kritizirajo neodgovornost staršev z veliko otroki kot je Peter. In spet pretiravajo kot veliki. Po najnovejših podatkih je na Otoku samo 170 družin z deset ali več otroki, pri katerih najmanj en član družine dobiva podporo za nezaposlene. Samo osem odstotkov družin, katerih najmanj en član dobiva podporo za brezposelne, ima tri ali več otrok. Številke kažejo, da imajo nezaposleni pari približno enako število otrok kot zaposleni.
Z drugimi besedami: ni dokazov za trditev zagovornikov zniževanja socialne pomoči, da ta ljudi spodbuja, da imajo več otrok.

Kultura nedelovnosti!?

Prav tako ni nobenih dokazov za "kulturo nedelovnosti" – prenašanja nedelovnosti (lenobe) z generacije v generacijo, s katero zagovorniki krčenja socialne države brezsramno pitajo britansko javnost. Ogromno pa je dokazov za to, da številni redno zaposleni Britanci zaslužijo tako malo, da nimajo dovolj niti za … hrano. Najbolj o tem priča za Britanijo sramotilni "razcvet" bank s hrano v zadnjih nekaj kriznih letih.

Priznati moram, da sem se počutil zelo nenavadno, ko me je ta teden sredi Wimbledona ustavil mlajši par in me spraševal za naslov v južnem Wimbledonu. Ker sem že dolgo "domačin", sem hotel biti ustrežljiv in sem ju vprašal, kaj natančno iščeta. Spogledala sta se kot bi bila v zadregi, preden je ona dejala: "Food bank". Banko s (podarjeno) hrano. Nisem vedel, da jo imamo tudi v Wimbledonu.

Na glavo obrnjen Robin Hood

Nikoli ne bom pozabil tudi trenutka, v katerem so me milijonarji v naši vladi – Cameron in njegovi ministri, ki mi gredo po domače povedano vse bolj na … živce – najbolj do zdaj razkurili. Skupaj z veliko večino konservativnih poslancev. To je bilo leta 2013, ko je premier v parlamentu sporočil zakon, s katerim so zdaj znižali najvišjo vsoto, ki jo lahko ena družina dobi z naslova socialne podpore na 26.000 funtov (kar je povprečna otoška plača). Požel je glasno navdušenje v konservativnih vrstah …

Kako so mu vzklikali, kako so se pačili, kako so se smejali v tem trenutku, ko so vladni milijonarji revne Britance naredili še revnejše! Za bruhat. Prav res … Dve laburistični poslanski sta jih rotili, naj se nehajo "krohatat", pa so se samo še bolj smejali.

Kaj je bilo tako zabavno? To, da je Cameron, na glavo obrnjen Robin Hood, ki vse več jemlje revnim, da bi dajal vse bolj bogatim, spet oropal revne? Ali to, da je ta omenjitv socialne pomoči veliko zmagoslavje desničarskih demagogov v konservativni stranki in njihovih medijev pri uresničevanju tistega klasičnega "deli in vladaj", saj jim več kot uspeva velike dele prebivalstva postaviti ene proti drugim: bedno plačane zaposlene proti nezaposlenim domnevnim lenuhom kot tudi zaposlene v zasebnem sektorju proti zaposlenim v državnem sektorju? Vlada milijonarjev uspešno siromaši revne tako, da jih obrača ene proti drugim, tako tiste, ki trdo delajo in ostajajo revni, kot tiste, ki ne delajo in ostajajo revni.

Demagoški vrhunec

Demagoški vrhunec je ta konservativna taktika dosegla, ko so laburiste, ki so glasovali proti, konservativci obtožili, da so glasovali za to, da bi bila socialna podpora višja od plač ljudi, ki trdo delajo, sebe pa razglasili za branilce ljudi, ki trdo delajo. V trenutku, ko so vladni milijonarji revne Britance naredili še revnejše!

Večina Britancev enostavno ne verjame, da je res, kar na podlagi svojega delovanja trdi dobrodelna organizacija Save The Children (Rešite otroke): to, da se preštevilni starši odločajo med toploto doma in sitostjo in da starši izpuščajo obroke, da njihovi otroci ne bi bili lačni. Večkrat uporabljene vrečke s čajem so med njimi nekaj vsakdanjega … Pa imajo Britanci tako radi čaj.

Največji prejemniki pomoči so … banke

Resnici na ljubo: največji prejemniki "socialne" pomoči niso revni in nezaposleni in bedno plačani zaposleni, ampak vsi tisti demagoško obsedeni desničarski zagovorniki vladavine trga (tudi v Sloveniji imajo žal veliko besedo), ki vedno galamijo proti veliki dragi državi in vladi. To so londonski City, bančniki in finančniki, domače in tuje korporacije in bogataši, ki so dodatno obogateli med krizo in predtem med privatizacijami (priporočam "vstajo" proti nadaljevanju privatizacije v Sloveniji, o kateri se bom, obljubim kmalu razpisal, ker me po kratkem obisku v Sloveniji zelo, zelo "žulji").

To, kar dobijo od države pravi "socialci", od invalidov do obupno slabo plačanih milijonov redno zaposlenih, je kaplja v morje v primerjavi s tem, kar so od države dobile banke, ki jih je rešila z – suma sumarum - več kot 1.300 milijardami evrov ali korporacije in najbogatejši posamezniki, ki jim "njihova" takorekoč privatizirana vlada gleda skozi prste pri davkih (na leto se izognejo plačilu najmanj osemdesetih milijard funtov davkov).

Najnovejši dokaz tega, da je aktualna britanska vlada vpliven lobi za londonski City, bankirje in finančne maherje, je bila njena lanska bitka proti omejitvi nagrad bankirjev v EU na največ enoletno plačo. Proti tej omejitvi se je britanska vlada pritožila celo na Evropsko sodišče, ki ji je dalo košarico.

Strinjam se s tistimi, ki trdijo, da je bila minula večletna recesija malo drugega kot velik rop revnih in da je obstoječi finančni sistem sistem za bogatenje manjšine in siromašenje večine. To je tudi glavni cilj privatizacije.

Tako kot sem napisal na začetku, v Britaniji imamo socializem … za bogate, banke in druge korporacije in Petra in njemu podobne maloštevilne bumbarje, ki še niso slišali za kontracepcijo in ne delajo drugega kot otroke, in kruti kapitalizem za vse preostale.