Najprej vprašanje, ki ni nagradno, ker je prelahko: česa si najbolj želijo Zemljani, ko se s prvo milijardo pridružijo ekskluzivnemu neuradnemu globalnemu klubu milijarderjev? Poleg izmikajoče nesmrtnosti (pri izmikanju plačevanja davkov so veliko bolj uspešni, čeprav pravijo, da nihče ne more uiti dvema stvarema, davkom in smrti). Odgovor je res lahek: po prvi milijardi si najbolj želijo druge ... milijarde. In potem? Tretje milijarde. In ... tako naprej.
Pohlep je postal še pohlepnejši
Morda ne poznate britanske dobrodelne organizacije Oxfam (nastala je s ciljem, ki se kljub tehnološkemu in vsemu drugemu "napredku" vztrajno izmika, zadnje čase pa celo odmika: odpraviti revščino doma in po svetu), zelo verjetno pa poznate glavni rezultat njene najnovejše študije, o kateri sem tudi jaz poročal za 24UR: bogastvo enega odstotka v uvodnem stavku omenjenih Zemljanov - multimilijarderjev bo kmalu večje od bogastva 99 odstotkov preostalih.
Bogastvo tega enega odstotka je s 44 odstotkov svetovnega bogastva v letu 2009 (leto, v katerem je finančna kriza iz leta 2008 zares pokazala zobe in sprožila najhujšo recesijo po dvajsetih letih prejšnjega stoletja) zraslo na 48 odstotkov v letu 2014. Če bo šlo tako naprej, bo že leta 2016 preseglo polovico. Na kratko: bogati, med njimi posebno ta en odstotek najbogatejših Zemljanov, je imel naravnost fantastično krizo.
Prepad se hitro povečuje
Oxfam ugotavlja, da se orjaški prepad med najbogatejšimi in vsemi drugimi hitro povečuje. Ta ekstremna neenakopravnost v svetu, to hitro povečevanje prepada med bogatimi in revnimi, se ni zgodilo po nesreči ali po pomoti. Prav tako ni neko naravno ekonomsko pravilo, ampak je neposredna posledica politike vlad po svetu, ki je naklonjena korporacijam in najbogatejšim posameznikom. In njihovemu pohlepu.
Koncentracija bogastva v rokah peščice prinaša prilaščanje političnih oblastnikov, ki vse bolj postajajo lakaji globalnih in lokalnih milijarderjev in korporacij in se jim bolj ali manj žvižga za povprečnega človeka in njegove interese in skrbi.
Dober načrt …
Oxfam je vlade po svetu pozval, naj sprejmejo njen načrt za zajezitev naraščanja neenakopravnosti po svetu. Dober je in vsebuje sedem predlogov.
Vlade naj bi:
- zatrle izmikanje plačila davkov, ki vztrajno bogati korporacije in bogate posameznike (samo v Britaniji poznavalci ocenjujejo, da se izmaknejo plačilu od trideset pa tja do osemdeset milijard funtov na … leto)
- vlagale denar v splošne brezplačne javne službe, kot sta zdravstvo in izobraževanje (ne pa forsirale privatizacijo tudi v omenjenih dveh, ne samo v Britaniji)
- razporedile davčno breme bolj pošteno, manj obdavčevale delo in potrošnjo in veliko več kapital in bogastvo
- zakonsko predpisale ne samo minimalno plačo, ampak tudi tako imenovano "living wage", plačo, ki vsem zaposlenim omogoča normalno življenje
- zakonsko uvedele izenačenje plač moških in žensk in spodbujale takšno ekonomsko politiko, ki bi zagotavljala plačno enakopravnost moških in žensk
- poskrbele za primerno varnost najrevnejših, vključno z minimalno plačo
- in sprejele globalni načrt za premagovanje neenakopravnosti
Oxfam je ta načrt predstavil globalni korporacijsko - politični smetani, ki se vsako leto zbere na tako imenovanem Svetovnem gospodarskem forumu v švicarskem mondenem smučarskem paradižu Davos.
Novi globalni kontekst
Približno 1500 vodilnih korporacijskih jezdecev, milijarderjev in oligarhov in 300 predsednikov vlad in držav in drugih vplivnih politikov se je ta teden v Davosu spet dobilo, družilo, se trapljajo po ramenih in nagibalo drago penino.
Ta elitni forum se že veliko let hvali, da rešuje največje probleme sveta, med njimi revščino. Kako? Tako, da se ta vztrajno povečuje?
Letos so se spet družili pod krinko pretencioznega naslova "Novi globalni kontekst" (pogovarjali naj bi se o najbolj resnih izzivih sveta v letu 2015). Prebral sem zanimivo raziskavo, v kateri so hoteli ugotoviti, za kaj ali koga se imajo udeleženci. Saj ne boste verjeli! Imajo se za "prosvetljeno elito". Vodilo naj bi jih "etično razmišljanje" in "skupno dobro". Pozvani naj bi bili, da to skupno dobro ohranijo in "branijo pred populističnimi skušnjavami". Mislim …
Malo pa je te k … lince strah!?
Med elitnimi "prosvetljenci" v Davosu je bilo letos prvič zaznati strah. Strah pred svetom, ki so ga ustvarili. Ali pa se morda bojijo samo za svoj ljubljeni roparski neoliberalni kapitalizem … Na Oxfamov načrt se niso odzvali. Odzvali pa so se na opozorila o nevarnostih hitrega naraščanja neenakopravnosti in hitrega povečevanja prepada med bogatimi in vsemi drugimi.
Ko začnejo ti gospodje - avtorji in arhitekti sveta, kakršen je postal v zadnjih tridesetih letih vladavine tržnega fundamentalizma, govoriti o problemih "rekordne" neenakopravnosti v človeški zgodovini pride na misel tisto, lavor, prosim, čim večjega …
Ne gre samo za posebneža med milijarderji Georgea Sorosa, ki se rad razglaša za "razrednega sovražnika" (med milijarderji). Vsepovsod navajajo besede direktorja angleško - nizozemske korporacije Unilever, ene izmed najstarejših multinacionalk (lani je praznovala 85-letnico), katere produkti (prehrana, pijače, čistila, kozmetika in podobno) se prodajajo menda v 190 državah, Paula Polmana, ki je v Davosu govoril o grožnji, ki jo "kapitalizem prinaša … kapitalizmu". Francoska direktorica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde je v Davosu dejala, da je nekaj treba narediti, ker se boji, da kapitalizem morda res vsebuje semena lastnega uničenja. Opa! Pa ji ni postala marksistka!?
Izjemna Latinska Amerika
V levičarskem Guardianu so ta teden objavili dober članek (medtem ko je Britance bolj zanimalo, ali je Murdochov desničarski tabloid Sun res po 44 letih ukinil zgoraj brez dekleta s tretje strani) o tem, kako je Latinska Amerika v zadnjih nekaj letih zajezila val neenakopravnosti. Vrsta naprednih vlad v Latinski Ameriki je obrnila hrbet neoliberalnemu kapitalizmu in z nacionalizacijami odpravila velik del korporacijskega nadzora nad nekoč državnim potem privatiziranim bogastvom in drastično zmanjšala neenakopravnost. V manj kot desetletju se je število Latinoameričanov, ki živijo z manj kot dvema ameriškima dolarjema na dan, znižalo s 108 na 53 milijonov (v Afriki, na primer, se je medtem podvojilo).
Latinska Amerika dokazuje, da povečevanje neenakopravnosti in revščine še daleč nista nekaj neizogibnega, ampak da sta neposredna posledica političnih programov in ekonomskih odločitev.
Manjše gospodarstvo, bogatejši bogati
Britansko gospodarstvo, v katerem že tri desetletja prevladuje bančno - finančni sektor, je najboljši primer posledic bogatenja bogatih in osiromašenja vseh drugih: ekonomisti ugotavljajo, da bi bilo britansko gospodarsto danes za 10 odsotkov večje, če ne bi neenakopravnost podivjala.
Pa se superbogati sekirajo? Do zdaj se niso, ampak so vladino varčevalno politiko in zatiskanje pasov vseh drugih izkoristili (z veliko pomočjo aktualne vlade) za prigrabitev še večji kosa pogače.
Medtem ko v Britaniji in ZDA bogate elite še niso pripravljene plačati niti višjih davkov, so po nekaterih drugih državah pripravljeni plačati nekaj več, da bi obvarovali kapitalizem pred samim seboj. Nikjer pa niso elite pripravljene pristati na spreminjanje sedanjega ravnotežja moči v družbi. To najbolj pokažejo z upiranjem vsem poskusom, da bi sindikati obnovili vsaj del moči, ki so jo nekoč imeli, čeprav je povsem jasno, da je bilo slabljenje moči sindikatov eden izmed glavnih dejavnikov, ki so povečali neenakopravmost po svetu, vsaj v njegovem razvitem delu.
Od srca do jajc
Medtem ko v Britaniji ni šanse za to, da bi se pojavila kakšna večja stranka, ki bi se odkrito postavila proti "pokvarjeni" politično - ekonomski ureditvi (pod Thatcherjevo in kasneje imajo prave levičarje za malo trčene ali celo zaostale, češ, zgodovina se je končala z zmago kapitalizma, kaj se greste!?), ni povsod vse izgubljeno. Britanci nimajo srca in še nečesa drugega za to, da bi se postavili proti tej ureditvi, ki samo povečuje neenakopravnost v družbi, čeprav je ta v Evropi največja ravno v Britaniji.
Brez družbenega pritiska in političnih izzivalcev ne gre. Če je Ed Miliband, ki so mu nekoč rekli Rdeči Ed (levičar), res rdeč, se tega ne upa pokazati v opozicijskih klopeh in pred volitvami, ki bodo maja.
Mnogi Grki očitno imajo srce in to drugo, jajca. In političnega izzivalca obstoječemu ultrakapitalističnemu režimu. Protivarčevalna stranka Siriza, favoritka na parlamentarnih volitvah, ki se dogajajo ta konec tedna, hoče doseči ravno to: odpraviti za večino nedelujoči kapitalizem in ustaviti povečevanje prepada med bogatimi in vsemi drugimi (narediti nekaj podobnega, kot so mnoge vlade v prej omenjeni Latinski Ameriki).
Zaskrbljenost zaradi tega prepada, ki so jo nekateri pokazali v Davosu, je bila bolj dizajnerska in kozmetična kot dejanska. Po grških volitvah utegne postati resnična.
KOMENTARJI (140)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.