'Na 11 kvadratnih metrih nas je v sobi pet, to ni humano!'

Direktor ZPKZ Ljubljana Denis Perše je na to temo že velikokrat stopil pred kamere. Tokrat ne ovinkari več: "Tukaj pa lahko rečem in stojim za tem, da je na ta način lahko že ogrožena nacionalna varnost. Namreč, lahko se zgodi kakšen večji upor, lahko se zgodi karkoli, napad na pravosodne policiste in so lahko ogrožena tudi življenja zaposlenih."

Večina zaprtih je namreč v priporu in velik del njih je tujcev, ki so v priporu zaradi tihotapljenja prebežnikov. Ljudje z različnih vetrov, ki imajo tudi različne vedenjske in življenjske navade, in že njihov jezik je velika bariera pri sporazumevanju v zaporu, kjer morajo biti pravila zelo jasna. Nezadovoljstvo povečuje velika dotrajanost stavbe in prostorov ter prostorska stiska.

Občutek, da lahko kaj hitro poči, sem dobila ob spontanem pogovoru s priporniki enega izmed pripornih blokov, v katerem so zaprti tujci. Prosila sem jih, da pridejo iz svojih sob na majhen skupen hodnik in ko so to storili, ni bilo več videti tal na majhnem hodniku, toliko parov nog je bilo. "Na enajstih kvadratnih metrih nas je v sobi pet, to ni humano! To ni prav! Tako se ne da živeti ..." so en čez drugega v različnih jezikih govorili.

Direktor Perše zmajuje z glavo, opozarja pristojne, ki za razmere dobro vedo in svari: Ukrepati je treba takoj. Nov zapor za nas ni dovolj hitra rešitev. Zaradi velikega pomanjkanja pravosodnih policistov, odpade veliko spremstev na sodišča. Od tod nezadovoljstvo priprtih, ker se njihovi postopki tako podaljšujejo. Manko skušajo reševati z avdiovideokonferencami – v tednu našega obiska so jih opravili več kot trideset. A tudi tu zaradi pomanjkanja njihovih mož v uniformi, ki bi morali biti poleg ob takšni konferenci, pomagajo drugi zaposleni, pedagogi, socialni delavci, psihologi.

Za oddajo Svet na Kanalu A je spregovoril tudi eden izmed obsojencev, ki je z drugimi nameščen v mansardnem tretjem nadstropju, kjer so se poleti kuhali, kot je povedal. V dvajsetih letih zapora so ga premestili že v več različnih zavodov po državi zaradi vedenjskih težav, a tudi tukaj se zdi, da njegova napetost zaradi razmer narašča. "To je stresno in vsakemu tu pa tam kak živec poči. Pa se kaj zgodi, pa si žile režejo, pa tudi kdo kakšnega paznika napade pa tako. Vsi smo pod stresom – in oni in mi," je povedal obsojenec, ki je v zaporu zaradi dvojnega umora.

Ne glede na to, zakaj je kdo v zaporu, mora država poskrbeti, da je tam bivanje primerno in varno – tako za zaposlene kot tudi za zaprte. Ta hip teh pogojev, vsaj zdi se, ne zaprti ne zaposleni na Povšetovi, nimajo.

Dnevno v zavod prihaja pet pravosodnih policistov z drugih zavodov, potrebovali bi jih vsaj 20. Logistika je zlasti zaradi tujcev v priporu zelo obremenjena, zaradi pomanjkanja pravosodnih policistov lahko izpeljejo zelo malo spremstev. "Tukaj gre zahvala tako tožilstvu kot sodišču v Krškem, in naši spremljevalni službi, da se sproti dogovarjamo, da lahko več pripornikov hkrati peljemo na obravnavo," je hvaležen direktor zavoda. Ki zelo pohvali tudi svoje zaposlene, zaveda se, v kakšnih razmerah delajo: "Našim ljudem počasi, po etapah zmanjkuje moči, in se zato velikokrat zatečejo v bolniške staleže zaradi izčrpanosti."  Več v oddaji Svet na Kanalu A.