60 let od Nürnberga

Sodišče, ki so ga oblikovale štiri velesile, zmagovalke vojne, je sodelavcem in tesnim zaupnikom Adolfa Hitlerja 1. oktobra 1946 izreklo 12 smrtnih kazni z obešanjem, tri dosmrtne zaporne kazni in štiri dolgoletne zaporne kazni. Trem obtoženim krivde niso dokazali.

Za sojenje glavnim vojnim zločincem so se zaveznice - ZDA, Velika Britanija in Rusija - odločile že v Moskovski deklaraciji 1. novembra 1943, po kateri naj bi glavnim zločincem sodilo mednarodno vojaško sodišče, ostalim pa bi sodili v državah, kjer so zagrešili zločine. Po vojni so omenjene tri zaveznice skupaj s Francijo v Londonu 8. aprila 1945 ustanovile Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu. K temu, t.i. Londonskemu sporazumu, je nato pristopilo še 19 držav, med njimi tedanja Jugoslavija.

Osebna odgovornost za zločine

Pristojnost nürnberškega sodišča je bila omejena na tri kategorije kaznivih dejanj, ki so jih storile "osebe, ki so delovale v interesu evropskih držav sil osi": na zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Pomembna novost, ki jo je vpeljalo nürnberško sodišče, je bila osebna odgovornost za zločine in izključitev sklicevanja na ukaze nadrejenih, prav tako pa sklicevanje na uradni položaj ni bilo več okoliščina za imuniteto pred kazensko odgovornostjo.

Prvič v zgodovini so tako lahko na zatožno klop postavili tudi voditelje države, ki so načrtovali, izvajali in zapovedovali zločine v imenu države. Dotlej so namreč po izgubljenih vojnah odgovornost nosile zgolj države in narodi, ne pa tudi njihovi voditelji. Tako je bilo običajno državi, ki je izgubila vojno, naloženo plačevanje vojne odškodnine, medtem ko je bilo sojenje za kršitve vojnega prava prepuščeno državam samim.

Poleg sojenja in kaznovanja posameznikov je bilo nürnberško sodišče pristojno tudi za razglasitev določenih skupin ali organizacij za kriminalne. To je omogočilo kazenski pregon številnih posameznikov zgolj zaradi njihovega članstva v takih organizacijah, kot sta bili na primer nacistična stranka NSDAP ali pa enote SS in Gestapo.

Sodili so 24 osebam

Pred sodiščem, ki je začelo delovati 20. novembra 1945, so za najhujše zločine sodili 24 ljudem, a je eden med njimi izginil, eden pa je že pred začetkom procesa storil samomor. Po 218 dneh sodne obravnave, med katero so sodniki prisluhnili 236 pričam ter preučili 300.000 izjav in 5330 dokumentov, je sodišče s sodbami končalo kazenski proces.

Nürnberško sodišče so sestavljali štirje sodniki in štirje namestniki, po eden iz vsake od štirih zaveznic, glavni tožilec pa je bil Američan Robert H. Jackson. Na zatožni klopi so bili med drugim poveljnik vojnega letalstva Luftwaffe, maršal Herman Göring, in Hitlerjev namestnik Rudolf Hess. Tesnemu Hitlerjevemu sodelavcu Martinu Bormannu so sodili v odsotnosti, Robert Ley, pa je tik pred začetkom sojenja storil samomor.

12 smrtnih, 3 dosmrtne in štiri zaporne kazni

Sodišče je izreklo 12 smrtnih kazni z obešanjem, tri dosmrtne zaporne kazni, štiri zaporne kazni od 10 do 15 let, trem obtoženim pa krivde niso dokazali. Kljub visoki stopnji varovanja pa zaveznicam ni uspelo, da bi tik pred izvršitvijo smrtne kazni preprečili samomor Goeringa. Kako mu je kljub strogim ukrepom uspelo v celico dobiti kapsulo ciankalija, še danes ni pojasnjeno.

Na smrtno kazen so bili poleg Göringa obsojeni še generalni guverner na Poljskem Hans Frank, notranji minister in protektor Češke in Moravske Wilhelm Frick, operativni vodja Wehrmachta Alfred Jodl, vodja policije Ernst Kaltenbrunner, poveljnik oboroženih sil Wilhelm Keitel, zunanji minister Joachim von Ribbentrop, ideolog nacizma in minister za zasedena vzhodna ozemlja Alfred Rosenberg, za pet milijonov prisilnih delavcev pristojen Fritz Sauckel, komisar rajha za Nizozemsko Arthur Seyss-Inquart, izdajatelj antisemitskega tabloida Der Stuermer Julius Streicher, v odsotnosti pa še Bormann.