Reševalec na terenu Robert Sabol je na portalu zdravstvena.info objavil ganljiv zapis, ki je dvignil veliko prahu in se začel širiti tudi po družbenih omrežjih. "Velikokrat se nimamo časa niti umiti, preobleči, da smo vsi krvavi, blatni, pobruhani, umazani," je zapisal Robert, ki na terenu življenja rešuje že 27 let.
Malokdo si lahko predstavlja, kakšnim prizorom in situacijam so izpostavljeni vsak dan. "Zbit otrok, pojdite takoj. Intervencija uspešna. Ta dan vmes snameš še obešenca, potem letiš na progo, kjer je vlak sfrešal neznanca. Pod vlakom leži razkosana gmota človeškega mesa, pomešana s kožo in črevesjem, ki je bila par minut nazaj še človek. Nič ne vozimo, dobiš dovoljenje za malico: 'Dober tek, pa hitro pojejta, ker imamo gužvo'. V trgovini naročim prešano slanino s poprom, ki jo imam rad. Zraven v vitrini kosi mesa. Vsaka podobnost s prejšnjo intervencijo je zgolj naključje."
V delo je bil tako zatopljen, da ni opazil, da oživlja svojega prijatelja
Čeprav je priča srhljivim prizorom, mora ohraniti hladno kri in trezno glavo. "Ne vem, kako mi uspe, najbrž ti da to kilometrina." Ko je na terenu, je povsem osredotočen na svoje delo. In to celo tako zelo, da pri neki intervenciji ni prepoznal, da oživlja – svojega prijatelja.
"Bil je poletni večer. Ko smo prišli na kraj, možakar ni kazal znakov življenja. Naredili smo reanimacijo, ki pa žal ni bila uspešna. Ko smo v avtu pospravljali opremo, me je kolega vprašal: 'Pa veš, kdo je to bil?' Odkimal sem. Ko mi je povedal ime, sem rekel: 'Nemogoče, saj sem bil le 30 centimetrov stran od njega.' In potem sem šel pogledat, če je res on. Takrat sem ugotovil, da sem dejansko oživljal svojega kolega," mu zastane glas.
Prišel pomagat, on pa streljal: "Prva misel je bila, da bodo moji otroci ostali brez očeta"
Čeprav vedno prihiti na pomoč, pa na terenu ni vselej sprejet z odprtimi rokami. Leta 2000 se je celo zgodilo, da so nanj streljali. "Hiša je bila na odročnem kraju, klicatelj pa ni povedal, da ni v sklopu vasi in smo kar nekaj časa iskali do tja. In ko smo prišli, je ta gospod presodil, da smo zelo dolgo potrebovali do tja. Skočil je vame, pa sem ga odrinil in rekel: 'Gospod, poglejte, saj niste povedali vseh pomembnih podatkov, zato smo vas toliko časa iskali. Ali mi lahko zdaj pustite, da pogledam vašo mamo?'" Pacientka je imela prebito arkado.
"Njen sin se je nato odstranil, jaz pa sem začel pregled in oskrbo, ko sem za sabo nenadoma zaslišal, kako je nekdo nabil pištolo. Začelo je pokati. Pred očmi se mi je v dveh sekundah odvrtel film mojega življenja. Prva stvar, ki mi je padla na pamet, je bila, da bodo otroci ostali brez očeta." Strelec ga je k sreči zgrešil, epiloga na sodišču pa? "Dobil je le enoletno pogojno kazen."
Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je Robertova plača, torej plača zdravstvenega tehnika na reševalni postaji, podobna tisti, ki jo prejemajo poklicni gasilci in policisti – to je okoli 1000 evrov neto. "Tudi zato sem objavil ta zapis na Facebooku. Če že finančnega zadoščenja nimamo, naj pa imamo vsaj moralnega."
Prometna nesreča iz malomarnosti?
Vsak dan pa tvegajo tudi na cesti, predvsem zaradi neobzirnih voznikov. Ko je Sabol na nujni vožnji prevozil rdečo luč, je trčil v vozilo, ki se mu kljub lučem in sireni ni umaknilo. "Potem pa stvar pride pred roko pravice in nekdo to službeno vožnjo klasificira kot prometno nesrečo iz malomarnosti. To je pa tisto, kar malo zaskeli, kot sol na rano."
Slovenski vozniki so v primerjavi s tujimi na cesti preveč egoistični, opaža Robert. "Da ti nekdo s stranske ceste, ko te vidi, da voziš z modrimi lučmi in sireno, zapelje pred tabo in se vključi v promet – to je za moje pojme skrajno egositično." Zato vsem voznikom v Sloveniji sporoča: "Malo več pogleda na ogledala, glasbo malo tišje pa telefone iz rok."
KOMENTARJI (127)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.