Upnik: Delovanje nadškofije je mafijsko

Mariborska nadškofija se je odzvala na včerajšnje poročanje v oddaji 24UR glede dogajanja z njenimi nepremičninami. Vodstvo nadškofije pravi, da je vpis predznamb hipotek na njihovo nepremično premoženje posledica izdane predhodne odredbe. V resnici je to pravni manever dveh bank upnic, so sporočili iz nadškofije. Ti sta namreč zoper Nadškofijo Maribor sprožili postopka izvršbe, o njuni upravičenosti pa mora zdaj odločiti sodišče.

V nadškofiji poudarjajo, da predznamba hipoteke še ne pomeni hipoteke in iz tega izvirajoče pravice predlagati rubež v primeru neplačila. "Pomeni le zavarovanje prednostnega vrstnega reda v primeru uspeha v pravdnem postopku," dodajajo.

Torej so se upniki, kot so tudi poročali v oddaji 24UR, vpisali na premoženje in tako poskušajo rešiti svoj dolg. Listine iz zemljiške knjige dokazujejo, da je sodišče zaradi blokiranih računov (pet transakcijskih računov je namreč zadnjih 40 dni blokiranih) upnikom odobrilo možnost poplačila dolgov iz prodaje več nepremičnin.

Vodstvo mariborske nadškofije sicer še vedno poskuša z upniki doseči izvensodno sporazumno rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse vpletene.

Na nepremičninah so za zdaj vpisani trije upniki. Banka Sparkasse z dvema milijonoma evrov, banka BKS s 5,6 milijona evrov in manjše podjetje Mollier z zahtevkom 25 tisoč evrov – skupaj 7,5 milijona evrov. Poleg tega ne smemo pozabiti še hipotek. Ne na nadškofiji in ne na bankah ne pojasnjujejo, kolikšni so dolgovi za njimi.

Upnik: To so bila nizkotna podtikanja

Eden od upnikov, direktor podjetja Mollier Roman Šumak, je za 24UR v pismu pojasnil, da so jeseni 2009 izvajali gradbeno storitev v Škofijski gimnaziji v Mariboru, in sicer so sanirali vodno škodo. Po njegovih besedah je bila vrednost storitve približno 100.000 evrov. Na prošnje ljudi, ki so sodelovali pri projektu, so priznali popuste in tako so mariborski nadškofiji dejansko zaračunali 83.915 evrov in 7.254 evrov za dodatna dela.

Decembra 2009 jim je mariborska nadškofija plačala 53.120 evrov, 38.049 evrov pa kljub temu, da je bila storitev opravljena po njihovem pisnem nalogu in da so bili vsi gradbeni dnevniki podpisani, niso želeli plačati.

Šumak pravi, da so se pri tem posluževali zelo nizkotnih podtikanj. Najprej so trdili, da storitve sploh niso naročili. Ko so jim pokazali elektronsko naročilo, so jim očitali, da so delali na osnovi naročila človeka, ki ni bil za to pooblaščen. "Ko smo jim pokazali 54 gradbenih dnevnikov, ki jih je on podpisal, vso komunikacijo in prošnjo za popuste, so pa obrnili na to, da storitev ni bila kvalitetno opravljena,“ je zapisal.

Takšno usklajevanje oz. zavlačevanje je po besedah Šumaka trajalo do 17. oktobra 2010. Takrat so vložili izvršbo na osnovi verodostojne listine. Ker so tudi tu zavlačevali, so 21. februarja 2011 vložili tožbo. Sodišče jih je 16. septembra 2011 povabilo k mediaciji in 19. decembra 2011 so se dogovorili za poravnavo v višini 25.000 evrov. Ta znesek bi nadškofija morala poravnati v devetdesetih dneh.

Ker se nadškofija tudi tega dogovora ni držala, je Mollier podal predlog za izvršbo na osnovi izvršilnega naslova. "V tem času so imeli blokirane že vse transakcijske račune in zato smo morali poiskati nov izvršilni naslov, torej vknjižbo na nepremičnine,“ je zapisal.

Šumak pravi, da je bila njihova izkušnja s "cerkvenimi dostojanstveniki“ in njihovimi pooblaščenci zelo slaba. Po njegovo je to šolski primer "mafijskega" delovanja.

V spodnjih dokumentih si lahko ogledate listine iz zemljiške knjige.