Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je z generalnim direktorjem Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) Stojanom Nikoličem prejšnji teden podpisal Koncesijsko pogodbo za rabo vode za proizvodnjo električne energije na delih vodnega telesa reke Save od Ježice do Suhadola.
Na ministrstvu za okolje so ob tem zapisali, da gre pri tem za pomemben prispevek k razogljičenju Slovenije: "Zaradi naravnih danosti ima v Sloveniji velik potencial hidroenergija, ki ob upoštevanju varovanja narave omogoča razogljičenje, večjo energetsko zanesljivost, zelena delovna mesta in skladen regionalni razvoj. Z izkoriščanjem vodnega potenciala srednje Save lahko v prihodnosti zagotovimo rabo okolju prijaznih, obnovljivih virov energije, s čimer lahko učinkovito zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov." Vizjak je ob podpisu pogodbe dejal: "To je velik dan za slovensko gospodarstvo in velik dan za prehod k obnovljivim virom energije."
Pa je res tako?
"Verjamem, da okoljski minister ukrepe sprejema z najboljšimi nameni za državo, vendar pa ob tem ne upošteva niti mnenja strokovnjakov niti širše družbe. V zadnjih mesecih in tednih se ogromno promovira gradnjo hidroelektrarn, ni pa slišati veliko o njihovem izjemno škodljivem in dolgoročnem vplivu na okolje, od katerega pa smo odvisni vsi, tudi naše gospodarstvo," opozarja biologinja, ki sicer že več let deluje v javni službi na področju zaščite voda in želi biti neimenovana (ime hranimo v uredništvu).
Usklajevanje za umestitev HE na srednji Savi z lokalnimi skupnostmi poteka na sestankih za zaprtimi vrati občin, kamor občanom dostop, uradno zaradi protikoronskih ukrepov, ni omogočen, tako lokalne skupnosti kot širša slovenska javnost pa so o negativnih posledicah gradnje hidroelektrarn praktično povsem neobveščene: "Medijski prispevki so se v zadnjih mesecih in tednih osredotočili predvsem na promocijo gradnje hidroelektrarn, ki jih utemeljujejo z evropskimi zahtevami po razogljičenju in prehodu na obnovljive vire energije," opaža.
Toda hidroelektrarne niso edini način za dosego teh ciljev, izpostavlja. Evropska Vodna direktiva namreč državam članicam narekuje tudi cilj, da morajo doseči dobro stanje voda, in navaja, da voda ni kot ostali tržni proizvodi, ampak je dediščina, ki jo je treba varovati, braniti in obravnavati kot tako. Evropska komisija je v okviru Evropskega zelenega dogovora zapisala, da moramo za obnovitev degradiranih kopenskih ekosistemov povrniti najmanj 25.000 km rek v EU v stanje pred njihovo regulacijo. Raba prostora mora upoštevati več različnih vidikov.
Če je načrtovanje rabe nesorazmerno in en vidik povsem prevlada nad drugimi, bodo na drugi strani toliko bolj drastični primanjkljaji, pojasnjuje: "V Sloveniji že imamo 21 velikih hidroelektrarn, osem od teh jih je na reki Savi. Hkrati je v naši državi prisotnih tudi več kot 400 malih hidroelektrarn. V primeru gradnje nove verige hidroelektrarn bi gospodarska raba voda močno prevladala nad ostalimi vidiki, kar pa je v nasprotju z vsakršnim načelom zdravega sorazmerja. Zaradi takšne nesorazmerne prevlade interesa energetskega izkoriščanja bi na okoljski ravni nastala izjemna škoda s posledicami, ki bi zaznamovale več desetletij, več generacij, in ker Sava ne teče samo po Sloveniji, tudi več sosednjih balkanskih držav. Ali smo te posledice pripravljeni nositi in prevzeti odgovornost?"
Hidroelektrarne na spodnji Savi so močno spremenile podobo reke Save in tamkajšnje krajine
Kot je poudarila, so okoljevarstvene nevladne organizacije večkrat izrazile nestrinjanje in bile vpete v pogajanja glede za naravo spornih določil iz drugega protikoronskega zakona, ki je napovedal, da se bo, med drugim z namenom olajšave gradnje novih hidroelektrarn, uradno pa zaradi čim prejšnjega zagona gospodarstva po koronski krizi, skušalo zrahljati zakonska določila, ki govorijo o gradnjah z vplivi na okolje, medtem ko od državnih naravovarstvenih inštitucij ni bilo slišati prav veliko glasu. Kot pojasnjuje, je tako predvsem zato, "ker so javne službe pod finančno taktirko države in se soočajo s takšnimi in drugačnimi pritiski, zaposleni pa ne želijo tvegati izgube zaposlitve". Javni zavodi potrebujejo imuniteto, ki bo strokovnjakom omogočila, da lahko delujejo neodvisno od vsakokratne politične volje in v skladu s svojimi strokovnimi načeli, integriteto ter poslanstvom, poudarja.
So hidroelektrarne res lahko zelene?
Prof. dr. Peter Trontelj iz ljubljanske biotehniške fakultete pojasnjuje, da so HE lahko pogojno 'zelene', če so previdno načrtovane ob upoštevanju vseh elementov naravnega okolja, predvsem pa tako razporejene po rekah, da dovolj velik delež rek v dovolj veliki dolžini še vedno lahko teče v svojem naravnem toku. Popolna energetska izkoriščenost rek z verižnim nizom akumulacij pa ni ne ''zelena ne trajnostna''.
Leon Kebe iz Svetovnega sklada za naravo WWF Adria opozarja, da so zelene hidroelektrarne mit: "Vsaka hidroelektrarna močno vpliva na sladkovodne ekosisteme, ki so že ogroženi. Le 40 % površinskih voda v EU (reke, jezera, mokrišča, prehodne in obalne vode) je v dobrem ekološkem stanju, populacije selitvenih sladkovodnih vrst rib pa so v Evropi od leta 1970 strmo padale za 93 %."
Gradnja hidroelektrarn v Evropi, vključno z malimi hidroelektrarnami, ima, kot pojasnjuje, negativne posledice na pretok rek, selitev rib, izgubo habitatov, prenos usedlin in erozijo, če navajamo le njene najbolj neposredne vplive, in deluje neposredno v nasprotju k zavezam, izraženim v predlogu strategije EU za biotsko raznovrstnost za obnovo 25.000 km prosto tekočih rek. Jezovi popolnoma spremenijo ekosistem, reko spremenijo v umetno jezero in odpirajo vrata invaziji tujerodnih vrst. Po močnem negativnem vplivu na biotsko raznovrstnost je primerljivo z izsekavanjem deževnega gozda, našteva.
Že desetletja v Evropi gradimo hidroelektrarne ob naših rekah, s čimer poškodujemo enega najdragocenejših virov za vse življenje na svetu: reke in sladkovodne ekosisteme. WWF vsako leto izda poročilo o stanju okolja, in letošnje poročilo ugotavlja, da je prav na področju sladkovodnih ekosistemov globalno stanje zelo zaskrbljujoče. Nedavno izvedena študija o učinkih jezov v sredozemskem bazenu kaže, da je hidroenergija, vključno z manjšimi projekti, najpomembnejše gonilo izumrtja vrst rib. Študija navaja, da "če bi se hidroelektrarna v regiji nadaljevala, kot je bilo načrtovano, bo 74 % (186) od vseh (251) ogroženih sladkovodnih vrst rib negativno prizadetih, 65 % (163) pa naj bi upadlo samo zaradi projektov malih hidroelektrarn" .Graditi hidroelektrarno čez reko je kot zadušiti, včasih do smrti, je jasen: "Zelene hidroelektrarne ni".
Dolina reke Save od Litije do Suhadola, kjer naj bi po prvotnih načrtih postavili prvo od hidroelektrarn na srednji Savi.
Kaj vse bi bilo narobe z gradnjo nove verige hidroelektrarn na srednji Savi?
Ni skrivnost, da je v prvem planu dokončanje projekta gradnje hidroelektrarne (HE) Mokrice na spodnji Savi, nato pa gradnja še verige devetih do dvanajstih novih hidroelektrarn na edinem še ohranjenem sklenjenem odseku Save med Medvodami oziroma Ježico in Vrhovim (srednja Sava), za kar so pred kratkim podpisali koncesijsko pogodbo. Odločitev o gradnji novih HE bo sicer sprejeta šele po presoji vplivov na okolje, so zapisali na ministrstvu.
In kaj pravzaprav bi umestitev novih hidroelektrarn pomenila na Savi? Kot pojasnjuje naša sogovornica, je reka dinamičen sistem, ki dobro deluje le, če svojo naravno dinamiko čim bolj ohrani. Bolj kot sta naravna rečna dinamika in razgibanost porušeni, bolj je sistem ranljiv in nestabilen in manj vrst lahko v njem preživi, počasi nekatere vrste tudi izumrejo.
Podobno negativen vpliv na rečni prostor ima tudi neustrezna regulacija, kjer reko spremenimo v ravno monotono betonsko korito, namenjeno zgolj temu, da voda čim prej odteče, pojasnjuje naslednji pomislek.
Na to opozarja tudi Kebe: "Zdi se, da smo kar malo pozabili, da reke potrebujejo razlivne površine, kjer se razlijejo ob visokih vodah. Danes pa ob neposrednih bližinah strug najdemo hiše, vikende in drugo infrastrukturo, ki je bila umeščena v prostor brez pravega urbanističnega načrtovanja. Tudi z golimi nabrežinami le še povečujemo erozijsko moč rek, in tako so posledice visokih vod hujše. Če rekam preprečujemo naravno meandriranje in s tem tudi odlaganje sedimentov in jih nekako reguliramo v 'avtocesto', vodi s tem dajemo še večjo moč, erozija se povečuje, zato potem toliko potrebe po poplavni zaščiti. Ko pa nekje npr. zgradimo nasipe, velikokrat lahko problem samo prestavimo dolvodno, saj se reka nekje mora razliti."
Najbolj trajnostna stvar na verigi hidroelektrarn, kakršna je zgrajena na spodnji Savi, je trajno uničenje naravnega rečnega ekosistema, pa opozarja dr. Trontelj.
Z gradnjo hidroelektrarne Mokrice bi bilo v dobrem stanju le še 39 % Save, razloži naša sogovornica. Ob gradnji samo prvih treh načrtovanih elektrarn na srednji Savi (HE Trbovlje, HE Suhadol in HE Renke) pa bi v dobrem stanju ostalo le še okoli 24 % naše najdaljše reke. To je manj kot tretjina, katera v skladu z drugimi praksami predstavlja mejo med bistvenim ali nebistvenim vplivom na reko. Z gradnjo celotne verige hidroelektrarn na srednji Savi bi bil dokončno uničen edini še preostali daljši sklenjeni in prosto tekoči odsek te reke, opozarja. Sava je med drugim pomemben življenjski prostor sulca, naše največje postrvje vrste in endemita donavskega porečja.
Nadalje, hidroelektrarne (jezovi) zadržujejo prod, ki ga reka sicer naravno transportira s seboj. S tem, ko reki večjo količino transportnega materiala odvzamemo, dobi voda večjo moč in hitrost in začne prekomerno spodjedati rečno dno pod jezovi, nivo podtalne vode pa se začne zniževati. Z gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi smo tako povzročili, da se na Hrvaškem dno Save poglablja, kar bo dolgoročno povzročilo težave, izpostavlja.
Z gradnjo novih jezov na Savi bo proda v strugi še manj, pripoveduje. Številne ribje vrste se hodijo drstit v rečne pritoke. Pomanjkanje proda ima negativen vpliv na drst rib, saj mnoge vrste ikre odlagajo prav na prod.
Težava, ki je zagovorniki hidroelektrarn ne omenjajo, je tudi t. i. konično obratovanje, nenadno in potencialno nevarno, primer prejšnji mesec, ko je zaradi tega v Soči utonil otrok, nihanje vode, ki se pojavlja tako v akumulaciji kot tudi pod jezom. Nenadno nihanje vodostaja ima negativen vpliv tudi na vodne organizme, dodaja sogovornica.
Kaj lahko gradnja hidroelektrarn pomeni za podtalnico?
S tem, ko rečni režim tako močno spremenimo, pa to vpliva na podtalnico, ki je vir naše pitne vode, pa tudi vodonosnik za širše območje porečja. Kakšne bi bile posledice gradnje hidroelektrarn na srednji Savi na ljubljanski vodonosnik, od katerega dobiva (za zdaj še) kakovostno pitno vodo velik del Ljubljane, si očitno ne upa zanesljivo napovedati nihče, poudarja sogovornica.
Kot pojasnjuje dr. Trontelj, zajezitve spremenijo naravo rečnega toka in naravnih procesov v njem: "Ker se tok vode praktično popolnoma ustavi, pride do odlaganja finih sedimentov, ki zapolnijo prostorčke med prodniki na dnu reke. Ti prostorčki tvorijo obsežno omrežje, ki se razteza v prodne nanose pod reko in ob njej in predstavljajo prostor za podtalnico – vodonosnik. Z zajezitvijo reke se torej večinoma prekine komunikacija med reko in bolj oddaljenimi deli vodonosnika. Uničeno je tudi življenjsko okolje mikrobnih in nevretenčarskih združb, ki naseljujejo podzemeljsko vodo, jo čistijo in filtrirajo. Posledice so npr. slabša preskrba s kisikom, odmiranje mikroorganizmov in drobnih nevretenčarjev, kopičenje strupenih snovi, kot so težke kovine in pesticidi. Dolgoročno se lahko v širšem območju vodonosnika spusti raven podtalnice, čeprav sama zajezitev nekoliko dvigne gladino v neposredni bližini rečnega korita. Nižanje podtalnice lahko pomeni slabšo dostopnost in, zaradi različnih vzrokov, slabšo kakovost. Z zajezitvijo izgine loka, tj. obrečni poplavni prostor z bogatim rastlinstvom, ki deluje kot biološka čistilna naprava in filter, blažilec poplavnih valov in rezerva vode, s katero se napaja podtalnica, ko vodostaj v rečni strugi upade."
'Prehod na druge energetske vire in varovanje narave morata iti z roko v roki'
Kot je napovedal Stojan Nikolić, generalni direktor HSE, bodo Zasavske HE s proizvodnjo 350 GWh nadomestile polovico (50 %) proizvodnje električne energije iz termoelektrarne, ki je delovala na tej lokaciji (TET). Z gradnjo cele verige pa bo HSE prispeval za dvajsetodstotni (1000 GWh) dvig proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, priklopljene na prenosno omrežje.
A kot svari Kebe, je prispevek hidroelektrarn k energetskemu prehodu zanemarljiv: "Tudi če bi bilo zgrajenih vseh 5.500+ hidroelektrarn, načrtovanih v EU (poleg 19.000+ obstoječih), bi se delež proizvodnje električne energije v EU, ki jo zagotavlja hidroelektrarna, povečal z 10 % na 11,2–13,9 %. In ta prispevek bo postal še manj pomemben, ko bomo prešli na skoraj popolno elektrifikacijo s pomočjo vetra in sonca – bodisi neposredno ali posredno -–sektorjev, kot so promet, ogrevanje in industrija," je prepričan Kebe.
Ta dodaja še, da je hidroenergija izgubila primerjalno finančno prednost, saj strožji predpisi, razpoložljivost zemljišč in čedalje večje prepoznavanje njenih resnih vplivov na okolje povečujejo stroške, medtem ko stroški alternativ, kot so sončna energija, veter in različne oblike shranjevanja energije, hitro padajo. Obnovljiv vir, pri katerem se "vsi strinjamo", je sonce in tukaj ima Slovenija še veliko potenciala in možnosti. Seveda bo sočasno treba razvijati hranilnike električne energije, dodaja.
Prehod na druge energetske vire in varovanje narave morata iti z roko v roki, pa poudarja Kebe: "Reke kot skupne dobrine bi morale biti podlaga za družbeni razvoj in koristi, ki jih zagotavljajo, bi se morale deliti. Zato ni smiselno graditi hidroelektrarne za oskrbo skupnosti z električno energijo, če ista elektrarna tej skupnosti odvzame vir preživetja in dobrega počutja. Zdrava reka, ki zagotavlja pitno vodo, hladi mesta na svojih bregovih, omogoča gojenje pridelkov, podpira industrijske procese in ljudem omogoča ribolov in kopanje v njenih vodah ali sprehod po njenih bregovih."
Žalostno je, da se ljudje pogosto ne zavedamo, da sta gospodarstvo in ohranjanje narave neobhodno povezana, saj gospodarstva brez ekosistemskih storitev sploh ne bi bilo, pa poudarja naša sogovornica. Ohranjanje narave ni nazadnjaško in zastarelo, ampak je, nasprotno, nazadnjaško uničevanje okolja in prekomerno izkoriščanje naravnih virov, od katerih smo tako ali drugače odvisni vsi, pravi: "Ne slepimo se, zelena energija v resnici ne obstaja. Vsakršna prekomerna raba in izkoriščanje virov – tudi če so ti t. i. obnovljivi – je okolju (in nam) v škodo, posledice pa bodo plačevali naši otroci", je sklenila naša sogovornica, ki opozarja, da odločitev o načinu in količini pridobivanja energije zato nikakor ne bi smela biti zgolj v rokah posameznika ali vsakokratne vlade. Pri odločanju o tako pomembnem vprašanju je nujen konsenz strokovnjakov različnih strok ter širše slovenske družbe s skupnim načrtom.
Ministrstvo za okolje in prostor ob podpisu koncesijske pogodbe: Hidroenergija kot čista energija iz obnovljivih virov
"Skupna letna potencialna energija vodnega telesa, ki je predmet te koncesije, ob upoštevanju 50-letnega hidrološkega obdobja 1961–2010 iz povprečnih letnih pretokov reke Save, znaša 1.105 GWh/leto. Vodna pravica se bo lahko na območju koncesije začela izvajati šele po dokončanju posamezne hidroelektrarne (HE), takrat bo nastopila tudi obveznost koncesionarja za plačilo za koncesijo, ki se v skladu z uredbo deli med državo in občine. Koncedent sklepa to koncesijsko pogodbo, da v Sloveniji zagotovi čim bolj rabo učinkovitih in obnovljivih virov električne energije in s tem prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov in blaženju klimatskih sprememb ob upoštevanju drugih okoljskih ciljev in ciljev upravljanja z vodami. Sočasno bo z izvedbo potrebnih ureditev zagotovljena tudi poplavna varnost na širšem območju srednje Save.
Podpis koncesijske pogodbe in sporazuma z lokalnimi skupnostmi po 16 letih dogovarjanja omogoča začetek strokovnih postopkov presoj vplivov na okolje in umeščanja možnih novih HE na srednji Savi v prostor. Projekt je pomemben za lokalno okolje, za Zasavje in za vso Slovenijo. Odločitev o gradnji novih HE, ki bi zagotavljale čisto energijo iz obnovljivih virov, bo sprejeta šele po presoji vplivov na okolje. Lokalne skupnosti in organizacije so kot partnerji vabljene, da pripravijo seznam strokovnih podlag in raziskav, ki jih je treba pred odločitvijo o postavitvi HE narediti."
KOMENTARJI (200)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.