Za kratek stik z mamo moleduje že več dni

Spomladi, ko se je Slovenija soočala s prvim valom epidemije, so bile bolnišnice precej manj obremenjene s sprejemi huje bolnih covid bolnikov, saj je bilo takrat manj okužb med prebivalstvom. Tokrat je situacija povsem drugačna, bolnišnice zapirajo oddelke in ustavljajo vse nenujne obravnave, prostore pa namenjajo posteljam za covid bolnike, ki po okužbi z virusom potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Raziskave sicer kažejo, da pri 80 odstotkih obolelih bolezen poteka blago do zmerno, pri 15 odstotkih je potek bolezni hud, pri petih odstotkih pa kritičen. Skoraj pri polovici kritično bolnih se bolezen konča s smrtnim izidom. Pri tistih z blagim potekom bolezni simptomi in znaki izzvenijo v obdobju do dveh tednov, pri hudo bolnih v obdobju dveh do štirih tednov in pri preživelih kritično bolnih v obdobju treh do šestih tednov.

Problem ni le to, da precejšen odstotek obolelih pristane v bolnišnici, pač pa tudi podatek, da se lahko en bolnik na navadnem covid oddelku zdravi vsaj 10 do 14 dni, na oddelku intenzivne terapije pa celo od 10 dni do več tednov. Gre za izredno dolgotrajno in zahtevno hospitalizacijo, ki ji praviloma sledi dolgotrajna rehabilitacija.

Na eni strani imamo bolnika, ki zaradi zapleta potrebuje medicinsko pomoč in posebno dolgotrajnejšo bolnišnično obravnavo, na drugi pa svojce, ki zaradi epidemije in posledično prepovedi obiskov ne morejo obiskovati svojega bližnjega v bolnišnici. Za obe strani je to izredno stresna situacija.

Stiska bralca, ki mame ni videl že 16 dni

Bralec, ki ima mamo na covid intenzivnem oddelku v celjski bolnišnici, je zelo zaskrbljen, saj svoje mame ni videl že skoraj tri tedne. Toliko časa je namreč njegova mama že v bolnišnici, v tem času pa je bil z njo zgolj dvakrat v stiku. "Njeno stanje je po umetni komi zdaj še stabilno, je pa vsak dan bolj izčrpana. Pred tremi dnevi mi je gospod zdravnik rekel, da je moja mama zelo zelo nemirna, danes pa mi je zdravnica povedala, da je moja mama zelo depresivna. Ko sem prosil, da bi pet minut govoril z njo po telefonu, Skypu, Whatsappu ali Viberju, je rekla, da naj ob 16. uri spet pokličem, ko sem takrat poklical pa, da naj kličem jutri," situacijo opisuje bralec. "Jaz se neprestano trudim, da bi imel kontakt z njo, slišim pa neprestano izgovore. Zdravniki očitno smatrajo, da depresija bolnika, ki se bori za življenje, ni dovolj pomembna, da bi medicinska sestra investirala pet minut dnevno za njo, da bi jaz lahko govoril z mamo," se sprašuje bralec.

Izjemna potreba po čustveni in fizični bližini

Da sta osebni stik ali pa vsaj komunikacija med obolelim in svojci izredno pomembna, opozarjajo številni strokovnjaki. Bolezen namreč ne prizadene samo posameznika, temveč tudi družinske člane. Svojci potrebujejo jasne odgovore glede zdravljenja in oskrbe njihovega družinskega člana. Ko se bolnik zdravi v bolnišnici, so namreč prav svojci tisti, ki mu nudijo emocionalno varnost z občutki zaupanja. A teh občutkov ni, če ne zaupajo v ekipo, ki skrbi za bolnika. Strokovnjaki prav tako opozarjajo na izjemno potrebo po čustveni in fizični bližini kritično bolnemu. Bližina svojcev je namreč izredno pomembna za zagotavljanje psihične stabilnosti pacienta.

'Svojci so stik z zunanjim svetom, ki človeka okrepi in mu daje moč, da bo spet ozdravel'

Na vprašanje, kako pomemben je stik bolnika s svojcem, prof. dr. Darja Zaviršek, vodja Katedre za socialno vključevanje in pravičnost na Fakulteti za socialno delo odgovarja: "Svojci razbijejo institucionalno monotonijo in so stik z zunanjim svetom, ki človeka okrepi in mu daje moč, da bo spet ozdravel. Pacienti s korono, kot sem slišala poudarjati tuje zdravnike, se morajo, ko gre najhujše mimo, ozdraviti predvsem sami, s svojo imunsko odpornostjo, vitalnostjo, mešanico krepčilnih okoliščin v telesu in zunaj njega. Redni stiki s podpornimi svojci so pri tem izjemno pomembni. Pogovarjanje o običajnih rečeh, ki se godijo 'tam zunaj', je temeljna opora za tiste, ki se morajo spopadati ne le z boleznijo temveč tudi z institucionalno rutino, pomanjkanjem zasebnosti, s hrano, ki je morebiti ne marajo ali je zaradi bolezni ne okušajo. Če ni obiskov in telefonskih pogovorov z zunanjim svetom, se življenje reducira na smrtonosno bolezen, trpljenje drugih in obup. Če ni svojcev, ki prinašajo 'zdrav veter' - čeprav se jih pri nas vidi zgolj kot 'nevarnost od zunaj', institucionalno rutino prekinjajo samo vizite, obroki, dajanje zdravil in svet postane tako stisnjen, da je v njem težko preživeti."

Zavirškova še dodaja, da so vse pogosteje svojci v bolnicah in še posebno v domovih za stare, nepogrešljivi nadomestek za pomanjkanje osebja."Izčrpanega bolnega odpeljejo do stranišča, ga umijejo, počešejo, ga hranijo počasi in z empatijo, mu pripravijo blazino tako, da mu je najudobneje. Prižgejo televizor, pospravijo nočne omarice, mu porežejo nohte. Svojci ne opravljajo le 'dela s pogovarjanjem', temveč mnogo drugega konkretnega dela, ki je nevidno, a ključno za proces okrevanja."

Poleg strahu pred tesnobo ob boleznih in trpljenju drugega tudi realni strah osebja pred okužbo

"Isabel Menzies Lyth je že pred več leti v svojih raziskavah opozorila, da je brezčutnost zdravstvenega osebja pogosto način, da se ti izognejo lastni tesnobi, ki jo povzroča vsakodnevno soočanje s človeškim trpljenjem, boleznijo, bolečino. Zdaj imamo poleg strahu pred tesnobo ob boleznih in trpljenju drugega tudi realni strah osebja pred okužbo sebe in svojih najbližjih. Pridruži se še jeza, da prav one, hudo obremenjene, malo cenjene in slabo plačane zdravstvene delavke, tvegajo svoje zdravje in zdravje svojih najbližjih zato, da nekdo drug ozdravi. One, ki so pred leti od zgodnjih jutranjih ur posedale v svojih avtomobilih na brezplačnih parkiriščih, ker si niso mogle privoščiti zasoljene parkirnine,"  opozarja Zavirškova.

Kje so rešitve?

Kot pravi sogovornica, so v zahodnih državah že spomladi uvedli obiske svojcev v domovih za starejše, sedaj pa uvajajo hitro testiranje, ki bo omogočalo redne stike z bližnjimi v bolnicah in institucijah kot so domovi za stare. Ugotovili so namreč, da je škoda večja, če obiskov ni in da prepovedi, kot jih imamo na primer pri nas, zmanjšujejo odpornost za okrevanje ljudi. "Ljudje imajo pravico do rednih dnevnih telefonskih pogovorov in Skypa, kjer lahko vidijo drug drugega. Da se to omogoči, so potrebni trije pogoji: dodatna finančna sredstva za nakup vseh nujnih zaščitnih sredstev za obiskovalce (plastična oblačila, maske, rokavice itd.) in hitrih testov; zdravstveno osebje, ki mediira med svetom 'zunaj' in svetom 'znotraj' (ureja časovnice z obiski, spremlja svojce, drži telefonske naprave, asistira pri komunikaciji prek videa) in naravnanost do človeka, pri kateri je v ospredju ohranjanje dostojanstva bolnih in institucionaliziranih in zavedanje temeljnih potreb ljudi. Potreba po bližini in znanem človeku je takšna temeljna človeška potreba.

Realnost: obiski prepovedani, stiki močno okrnjeni

Te osebne bližine covid bolniki s svojimi bližnjimi trenutno nimajo, prav tako tudi drugi bolniki ne, saj so obiski v slovenskih bolnišnicah prepovedani. Na vprašanja, kako je z morebitnimi stiki svojcev s covid bolniki na intenzivni negi, v Splošni bolnišnici Jesenice odgovarjajo, da je obisk dovoljen zgolj v izrednih primerih, ko to odobri lečeči zdravnik. Bolniki imajo lahko pri sebi svoje telefone, s katerimi so v stiku s sorodniki, nekoliko težje je to na intenzivnem oddelku. Če je hospitaliziran otrok, je lahko z njim en zdravi starš, pri čemer je pomembno, da je pri otroku izključno eden od staršev in se v času hospitalizacije ne menjavata. Podoben odgovor smo dobili tudi iz UKC Ljubljana in UKC Maribor, kjer nam na podrobna vprašanja, kako je na primer takrat, ko je bolnik v umetni komi in bi ga svojci radi videli, ali pa kako je, če je bolnik starejši in tako oslabel, da ne more sam stopiti v stik s sorodniki, niso odgovorili. 

Bolj natančni v svojih odgovorih so bili v celjski bolnišnici, kjer so pojasnili, da covid oddelki delujejo v posebnih varnostnih in higienskih pogojih, saj je tveganje za okužbo s SARS-CoV-2 na teh oddelkih zelo veliko. "To pomeni, da je vstop na te oddelke mogoč le v posebni osebni varovalni opremi, skozi filter, ki zmanjša tveganje za prenos okužbe v ostale prostore bolnišnice. Obiski pacientov so zato na teh oddelkih, tako kot na ostalih bolnišničnih oddelkih, prepovedani. Obiske pacientov v bolnišnici v trenutni situaciji omogočimo le v izrednih primerih, to je takrat, ko pacienti umirajo ali so v kritičnem zdravstvenem stanju. Takrat poiščemo primeren način, da enemu od svojcev omogočimo osebni obisk v predpisani osebni varovalni opremi ali video kontakt. Izjema so tudi hospitalizirani otroci, ki jih lahko obišče en starš ali skrbnik," pojasnjujejo v celjski bolnišnici.

"Na navadnem bolnišničnem covid oddelku, na katerem so pacienti manj zdravstveno prizadeti, lahko s svojci preko mobilnih telefonov komunicirajo sami. Če pri tem potrebujejo pomoč, jim pri tem pomaga tudi naše osebje. Na covid oddelku za intenzivno medicino pa so hospitalizirani pacienti, ki so zdravstveno zelo prizadeti. Tisti pacienti, ki so na invazivni ventilaciji, so v umetni komi. Drugi, ki so na neinvazivni ventilaciji, pa imajo na glavi nameščeno kisikovo masko, ki je priklopljena na napravo za dovajanje kisika, skozi katero komunikacija ni mogoča. Smiselnost video kontaktov je zato pod takšnimi pogoji vprašljiva," glede omejenih možnosti komunikacije s svojci odgovarjajo v celjski bolnišnici.

Virtualna srečanja zamenjala zdravilne objeme

Bistveno bolj so stikom 'naklonjeni' v domovih za starejše osebe. Tudi tam je namreč pomembno, da se oskrbovancem, še posebej bolnim, omogoči podpora bližnjih. Tudi v domovih so sicer obiski zaradi epidemije prepovedani, stiki pa večinoma omejeni na telefonske in video klice. V večini domov zagotavljajo redne videoklice svojim varovancem, prav tako jim prebirajo elektronsko pošto ter osebna pisma. V domovih, kjer okužbe niso zaznali, pa so celo dovoljeni pogovori z balkonov in teras doma. Tako trenutno poteka režim obiskov v DSO na Bokalcih. "Zavedamo se pomena medsebojnih stikov. Težko čakamo trenutek, ko ti ne bodo več potekali le virtualno, a do takrat je pred nami še zahtevno obdobje," pojasnjuje predstavnica Doma starejših občanov Ljubljana Vič – Rudnik. Prav starejši, ki veljajo za bolj ranljivo populacijo, so namreč izredno osamljeni. Številne raziskave so pokazale, da lahko pomanjkanje stikov in socialno distanciranje povečata tveganje za težave v duševnem zdravju starostnikov, zlasti za depresijo in anksioznost. Vse to pa zagotovo ne vpliva pozitivno na potek zdravljenja, kot tudi ne na samo uspešnost okrevanja.

Na Švedskem zaradi samoizolacije številni starejši v depresiji

Prav na Švedskem, kjer so v prvem valu epidemije pozvali starejše prebivalce, naj se povsem samoizolirajo, sedaj ugotavljajo, da so številni v tem času razvili psihične težave, ki so posledica dolgotrajne izolacije. Močno se je povečal delež depresije pri starejših, zato je ministrstvo za zdravje sporočilo, da je nujno potrebno poiskati ravnovesje med ukrepi in zato predlagalo, da se zaradi dolgotrajnosti epidemije in trajanja določenih omejitev sedaj znova vzpostavljajo stiki s starejšimi, seveda, če se le da, predvsem znotraj družine.

Prav na ta švedski primer se je naslonil minister za delo Janez Cigler Kralj na četrtkovi novinarski konferenci, ko je vse socialno-varstvene zavode pozval, naj na eni strani še naprej zagotavljajo najvišjo stopnjo varovanja najranljivejših, na drugi strani pa zagotavljajo varne stike varovancev s svojci.

Nujne so izjeme, ko se pokaže, da se lahko obravnava bolnika s pomočjo stikov bistveno izboljša

Dejstvo je, da so trenutne razmere resnično zelo zahtevne. Kot je pred časom opozorila v. d. direktorice direktorata za zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje Marija Magajne, vsak vnos okužbe v ustanovo namreč pomeni zmanjšano število kadra, večji poseg v organizacijo dela zdravstvenih ustanov, zmanjšanje ostalih programov in s tem dodatno obremenitev zdravstvenega sistema. Pravila določajo, da o tem, ali so obiski prepovedani, splošno omejeni ali nadzorovani in o možnosti izjem, presoja odgovorna oseba izvajalca glede na epidemiološke razmere. Seveda svetujejo individualen pristop in upoštevanje morebitnih negativnih posledic uvedbe popolne prepovedi ali omejitve obiskov pri posameznem bolniku. "Če se oceni, da se lahko obravnava bolnika ob vključevanju svojcev bistveno izboljša, je treba narediti prilagoditev in smiselno izjemo, obiski pa se morajo tudi v tem primeru izvajati po strokovni in etični presoji odgovornih pri izvajalcih in ob upoštevanju strogih preventivnih ukrepov," je pojasnila in dodala, da pri tem ne gre samo za umirajoče bolnike.

Amnesty: Potrebujemo protokole za zagotavljanje stikov

Na problematiko zagotavljanja stikov opozarjajo v slovenskem Amnesty. "Čeprav sta koronavirus in covid-19 žal del naših življenj že več kot pol leta, oblasti še niso izdelale protokolov za socialne zavode o tem, kako zagotoviti stike stanovalcev domov z njihovimi svojci oz. bližnjimi. Ti so tako že ves ta čas močno omejeni pri stikih ali pa so jim ti preprečeni." Zato so pozvali pristojni ministrstvi, naj začneta tak protokol pripravljati takoj, in sicer v sodelovanju s tistimi, ki jih to zadeva.

Poudarjajo, da je pravica do zasebnega in družinskega življenja človekova pravica, ki pripada tako stanovalcem v domovih kot svojcem in njihovim bližnjim. Vprašanje osebnih in socialnih stikov ima tudi posledice na pravico do najvišje možne ravni zdravja, saj izguba socialnih stikov nesporno negativno vpliva na duševno zdravje, opozarjajo. Med drugim si prizadevajo za fizične stike in obiske, prilagojene glede na dejansko stanje v zavodu in posameznega stanovalca in družine (vrtni obiski, drive-in obiski, fizični obiski, sostanovalstvo ipd.), ki bi bili omogočeni vsem sorodnikom in drugim bližnjim, za katere se stanovalci odločijo, pod objektivnimi omejitvami.

Slovo od umrle osebe je izjemnega pomena za žalovanje svojcev

Še na en problem so sredi oktobra opozorili v društvu Hospic. Namreč ukrepi zaradi epidemije so omejili možnost slovesa svojcev od umirajočih v številnih domovih starejših."Sicer so nekje poskrbeli za stike bližnjih svojcev s stanovalci, ki so umirali, kar pomeni, da so najverjetneje temeljni človeški odnosi še vedno v veliki meri odvisni od organizacijskih sposobnosti in sočutnosti vodilnega kadra," opozarjajo v društvu in dodajajo: "Pravica do slovesa v slovenskem prostoru ni strukturirano umeščena v sistem. Opažamo, da je od senzibilnosti oseb, ki opravljajo določene naloge, odvisno, ali bodo svojcu omogočili, da se poslovi od svojega nenadoma umrlega otroka ali starša. Pogosto svojci naletijo na sicer dobronameren nasvet, naj svojca ohranijo v lepem spominu. A strokovnjaki zadnje obdobje opozarjajo na izjemen pomen slovesa od umrle osebe za žalovanje svojcev. Pravico do tega pa lahko uvrstimo med temeljne človekove pravice, ki so zaščitene z ustavo in mednarodnimi akti. Predvsem pa je njihova zaščita odraz stopnje civiliziranosti družbe."