'Prava komuna nas čaka zunaj'

Med vožnjo sva se pogovarjala, kako bo potekalo snemanje, saj mi njihov mentor, Brane Miličević, ki je pred leti sam šel skozi njihovo pot, še ni mogel povedati, kdo od njih bo dovolil, da jih snemamo. Gre le za intimne zgodbe in za predsodke pred ljudmi, ki imajo takšno zgodovino kot oni.

Branetu sem segla v roko morda štiri, pet minut čez pol sedmo … štiri, pet minut prepozno torej – s snemalcem sva hotela posneti budnico, ampak strog urnik nima popuščanj, tudi če gre za snemalno ekipo, ki bi rada ujela njihov vsakdan. Fantje so bili že pokonci in v dnevni rutini.

Red in disciplina sta tisto, kar jim je manjkalo, da so se prepustili drogi. Ampak do tega še pridem.

Priznam, pričakovala sem shujšane ljudi, z udrtimi očmi, že načeto kožo od drog in zagotovo tudi kakšno glasno nestrinjanje s snemanjem, ampak pozneje, med pogovorom s fanti, sem ugotovila, da so tudi sami imeli enake poglede na to, kakšni bodo njihovi novi sostanovalci, ko so se srečevali z idejo, da bi šli v komuno, večina je ravno zaradi tega imela zadržke in toliko časa odrivala to misel.

Prvega stanovalca sva srečala v kopalnici, nasmejan naju je pozdravil, potem pa hitro, a temeljito pobrisal umivalnik za seboj, ravnokar se je obril, saj je to del osebne jutranje higiene vsak dan.

Vprašala sem ga, ali ga lahko posnameva, pa je rekel, da se raje ne bi kazal, kar je zvenelo bolj kot opravičilo in ne zahteva. Čas naju je s snemalcem priganjal, da bi ujela še kakšen kader, kaj se dogaja v hiši, preden se usedejo k zajtrku, ampak treba se je bilo samo obrniti – na stopnišču je nekdo pometal, v kuhinji se je pripravljala hrana, v jedilnici so se postavljali krožniki, odnašale smeti, dva sta že prihajala od opravil na vrtu … v zadnjih desetih minutah pred prvim obrokom ima vsak še svoje jutranje zadolžitve.

Do tega trenutka sem spoznala že vse in prej kot na odvisnike so spominjali na kakšne športnike. Morda se sliši narobe, morda tudi je, da to poudarjam in tudi, da so bili vsi izredno prijazni, da sva s snemalcem takoj padla v prijetno in prijateljsko vzdušje, da ni bilo nobenega občutka nezaželenosti. Čeprav sta dva sprva izrazila željo, da se ju ne pokaže, sta si pozneje premislila, nista sicer želela govoriti pred kamero, nista pa se hotela skrivati, nista hotela dati vtisa, da je sramotno, da sta poiskala pomoč.

Zgodbe vseh šestih  – pred kamero smo slišali štiri – bi bile vredne svojega prispevka, morda celo oddaje – spoznavanje drog pri dvanajstih, poglabljanje v heroin, pretepi, kraje, zapor …

Ampak vse to so posledice, ne vzroki, da so, kjer so. In eden od teh, tako osnoven, a tako pomemben, je komunikacija. Zjutraj ob zajtrku eden od njih prebere dnevnik prejšnjega dne (preden vstane, to tudi naznani z 'vstanem', ko si želi kdo naliti vodo, postreči z začimbami, to ponudi in dostavi tudi preostalim … ). Na dan obiska je bil za branje na vrsti Vito, najbolj sem si zapomnila njegovih besed, da so imeli zvečer pogovor na temo samote, ta se je hitro spreobrnil v pogovor o njem, o njegovem odnosu. Povedal je, da je večino časa poslušal in da je slišal veliko uporabnih stvari in da je bil to verjetno eden boljših pogovorov v komuni.

Komunikacija reši konflikte. Komaj 18-letni Nejc mi pove, da nikoli ni imel takega vzora, nikoli se zares ni nihče pogovarjal z njim. "Ko sem na začetku govoril pred vsemi, sem se potil, živčen sem bil … mlad sem še, veliko dam na mnenje drugih, vedno sem hotel biti frajer." Zunaj so konflikte velikokrat reševali s pretepi. "Tukaj ne moremo drug mimo drugega." Tukaj so dve leti 'ujeti' z reševanjem težav. Tako svojih kot drugih sostanovalcev. In tukaj se učijo, kako se bodo na težave in konflikte odzvali tudi zunaj.

Ampak zunaj je drug svet, njihovi stari prijatelji so še vedno na isti poti, ki se je le še poglobila z doziranjem drog in drugih 'pustolovščin', kot mi olepšajo vse, kar pride zraven pri ljudeh, ki so pod vplivom drog in ki potrebujejo denar za to, da se znova zadenejo.

A ravno ta svet zunaj je prava preizkušnja, to najbolje ve Andrej, v skupini s 37 leti najstarejši, povratnik v komuni. Ko je šel po enem letu ven, prepričan, da je 'ozdravljen', je za omamljanje dal ves denar, ki ga je podedoval od prodaje stanovanja. Kar bi mu predstavljalo odskočno desko za nov začetek, je bila vnovična poguba. "Prej sem bil čisto na dnu, brez droge, alkohola ni šlo več nič, zdaj sem dobil spet smisel.''

Vsak dan jim predstavlja nov boj, vsi so že večkrat pomislili na odhod, večina od njih jih je že spakirala prtljago, potem pa so si premislili, ker zakaj bi šli še enkrat skozi vse to, zakaj bi vrgli stran vse to, kar so gradili. Komuna predstavlja proces, ki ga ne morejo prehitevati … kar mi je ostalo v spominu, je tudi izjava, da se telo hitro navadi na zdravo življenje, glava je tista, ki potrebuje dalj časa.