Predstavitev stališč poslanskih skupin je pokazala, da se zakon kljub drugačnim prizadevanjem predlagatelja ne more povsem izogniti različnim ideološkim sodbam ter ocenjevanju in vrednotenju zgodovinskih dejstev. Iz vrst koalicije Slovenija je bilo tako med drugim slišati precej očitkov na račun sprenevedanja, prikrojevanja zgodovine in neupravičenega izogibanja pojmu revolucija. Poslanke in poslance zdaj čaka odločanje o svežnju dopolnil, ki sta jih k zakonu v večji meri vložila vlada in matični odbor za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide, pa tudi SDS in NSi.
Kaj napisati na spomenike?
Janez Drobnič je v imenu poslanske skupine NSi nadaljeval razpravo, v kateri je zakon o vojnih grobiščih med drugim označil za "zapoznelo dejanje in priznanje velikega zločina, storjenega nad slovenskimi in drugimi ljudmi ter potrebo po odpravi madežev v državi". V NSi se zavzemajo za ureditev grobov in grobišč iz druge svetovne vojne ter po njej, in sicer za vse žrtve, padle na katerikoli strani brez razlik. V tej vojni ni bilo zmagovalca, vsi so bili poraženci, kar se je pokazalo z zlomom komunizma, je opozoril opozicijski poslanec. Po njegovem prepričanju je sedanja želja sil kontinuitete izbrisati iz zgodovine pojem revolucije in ohraniti le NOB.
Stališče SLS je predstavil Janez Podobnik in pri tem dejal, da gre za evropski zakon, ki je obenem zelo pomemben člen v procesu sprave in nacionalne pomiritve. V SLS podpirajo osnovni pomiritveni koncept zakona. Pieteta ni le pravica do groba, pač pa pravica do enakovrednega spomina za vse in za vsakogar, je misli Spomenke Hribar citiral Podobnik. V ljudski stranki podpirajo dopolnila, ki jih je k predlogu zakona vložila vlada, vključno s tistim, da bi v zakonu obveljala beseda revolucija oziroma da bi na spomenike žrtev po vojni usmrčenih oseb zapisali "umrli kot žrtve vojne in revolucije". Zato obžalujejo, da je predsednik države Milan Kučan v tej točki obšel stališče vlade in podprl rešitev matičnega odbora za zdravstvo, delo, družino, socialno politiko in invalide, po kateri bi morali omenjeno besedo nadomestiti z besedami "povojno nasilje".
V imenu poslanske skupine SDS je France Cukjati dejal, da se spoštovanje do pokojnih po njegovem izraža v spoštovanju do resnice. Umetno raztegovanje vojne vse tja do leta 1950 je neresno početje, ocenjuje Cukjati, ki ne more razumeti, zakaj se tako strahotno bojimo in sramujemo izraza revolucija. Po mnenju koalicije Slovenija bi bila smiselna uvedba pojma "grobišča žrtev revolucije".
Igor Štemberger je v imenu SMS napovedal podporo tako zakonu kot tudi amandmajem vlade in matičnega delovnega telesa. To problematiko je treba rešiti z največjim možnim konsenzom vseh strani, je dejal. Zakon naj bi po njegovem celovito in nediskriminatorno uredil vprašanje ureditve zamolčanih grobišč, tako vojakov, padlih v vojnah, kot tudi povojnih žrtev, ter odpravil dolgoletna nasprotovanja.
Miran Potrč: Pričakuje se politična rehabilitacija domobranstva!
Precej kritičen je bil v imenu poslanske skupine ZLSD Miran Potrč, ki je opozoril, da je vlada od prve do druge zakonodajne obravnave povsem spremenila prvotni koncept zakona. Napačno je, je prepričan Potrč, da je zakon nabit z različnimi ideološkimi pogledi ter da se skuša prek njega urejevati in reševati mnogo več, kot zgolj dostojno urediti zamolčane grobove in pieteten odnos do mrtvih. Želi se ocenjevati zgodovina, pričakuje se uradno prevrednotenje vloge vojskujočih se strani med drugo svetovno vojno, pričakuje se politična rehabilitacija domobranstva in politična obsodba ali ocena NOB zgolj ali predvsem kot revolucije, je izpostavil Potrč.
Posebej sporno se Potrču zdi vprašanje, ali bi lahko imela pravna izenačitev statusa vseh mrtvih, predvsem žrtev iz druge svetovne vojne in državljanskega spopada, kasneje tudi druge posledice. Izenačenju statusa mrtvih bi namreč lahko po njegovem sledilo izenačenje statusa formacij, ki so sodelovale v vojni, to pa bi pomenilo prevrednotenje zgodovine. Koalicijski poslanec je izrazil skrb, da bi lahko prevrednotenje položaja domobranstva v Sloveniji in situacije, ko bi domobrance priznali kot protirevolucionarne borce in jim dali novo vlogo, pripeljalo celo do spremembe položaja države glede odnosa s tujino.
Cveta Zalokar Oražem je v imenu poslanske skupine LDS pričakovano napovedala, da bodo zakon podprli skupaj z dopolnili vlade in amandmajem matičnega delovnega telesa k tistemu členu, ki govori o napisih na grobiščih. S sprejetjem zakona bi namreč izpolnili dolg države do vseh, ki so v času druge svetovne vojne in neposredno po njej izgubili življenje na slovenskih tleh. Poslanka je pri tem poudarila, da se zakon ne more in tudi nima namena ukvarjati z ideološkim vrednotenjem žrtev vojne in povojnih pobojev. Mrtvi so enaki, izenačeni v svoji končnosti, smrt jih ne sme deliti in razglašati za takšne ali drugačne, zato je prav, da na obeležjih ni nikakršnih ideoloških ali vrednostnih sodb.
Zadnji je v imenu poslanskih skupin nastopil Sašo Peče (SNS), po besedah katerega je obravnavani zakon izgubil svoj namen. Levji delež pa naj bi k temu pripomogli prav poslanci sami in vsi tisti, ki skušajo na ta način zapolnjevati medijski prostor. Osnovni greh zakona, tako Peče, tiči v 4. členu. Govoriti bi morali zgolj o vojnih grobiščih, datiranih od začetka do konca vojne, zakon pa je doživel veliko mero izkoriščanja.
