V januarski noči je družina Jurše izgubila svoj dom. Ognjeni zublji so neusmiljeno uničili vse. Majda Jurše, sicer prostovoljka, ki že vrsto let pomaga bolnikom s celiakijo, in njen mož sta v zadnjem trenutku pobegnila.
Spomin na nočno moro je še vedno živ, razlaga sogovornica: ''V pižami sem letela iz hiše in to je bilo tudi vse. Vse, kar sem imela, je bil samo telefon, s katerim sem poklicala gasilce. Res je bilo mogoče le nekaj minut, ampak bi za vedno ostala v hiši.''
Ob takratnem obisku je bila namesto doma le še praznina. Tokrat pa nas je družina Juše pričakala v novi hiši, v njihovih očeh pa so zdaj solze sreče, kot nam pove vidno zadovoljni Vladimir Jurše: ''Hvala bogu, da je tako daleč prišlo, da se bomo pred zimo vselili, da bomo na toplem in da bo družina uživala.''
Dobrota ljudi jim greje srce
V stiski niso ostali sami. Veliko ljudi jim je nesebično priskočilo na pomoč, od prostovoljnih prispevkov do gradbenega materiala. Tudi sami so noč in dan garali na hiši in jo dokončali v pičlih desetih mesecih, kar veseli tudi Boruta Slanška, koordinatorja gradnje hiše: "Za dobre ljudi ni težko biti dober človek in jim pomagati v stiski.''
Veselja pa ni mogel skriti niti Kivi Jurše: ''Lepi občutki, res, ne moreš jih opisati. To je bil trenutek, ko smo res stopili skupaj. Tu se potem pokaže tisto ... človek človeku.''
In dobrota ljudi, za katero so neizmerno hvaležni, jim greje srce, pravijo. Na prvi advent pa se bodo prebudili v novem domu.
KOMENTARJI (18)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.