'Moraš biti pripravljen vračati udarce, ko se vsi obrnejo proti tebi'

Medtem ko mednarodno poročilo o pravni zaščiti prijaviteljev v 27 članicah Evropskih unije ugotavlja, da večini evropskim državam ni uspelo zaščititi žvižgačev, ima Slovenija – vsaj na papirju – dobro urejeno zakonodajo za njihovo zaščito.

Žvižgači dobronamerno razkrijejo nepravilnosti glede porabe javnega denarja, korupcije, ogrožanja javnega zdravja in tako dalje. Na kocko večkrat postavijo kariero, zaposlitev, zdravje, varnost, zato so lahko šikanirani, tarče maščevanja, včasih se jih drži slab sloves, da so informatorji, ''toži babe''. Med njimi so javni uslužbenci, zaposleni v banki, policisti in drugi, ki so po prijavi lahko izpostavljeni povračilnim ukrepom, grožnjam in trpinčenju.

Aleksandra Štiblar je naletela na številne ovire, a bi še enkrat storila enako

Najbolj znan žvižgač na svetu je trenutno Edward Snowden, ki je kot nekdanji sodelavec ameriške agencije za nacionalno varnost (NSA) razkril podatke o ameriškem telefonskem prisluškovanju in spletnem nadzorovanju doma in v tujini. Trenutno je v Rusiji, ZDA zahtevajo njegovo izročitev.

Tudi v Sloveniji imamo ''javne žvižgače''. Na nepravilnosti v postopku suma spolne zlorabe koroške deklice je opozorila Aleksandra Štiblar, ki je bila takrat tožilka. Sledil je disciplinski postopek, znižanje plače, na koncu se je odrekla funkciji in postala odvetnica.

Za 24ur.com je povedala, da so spis koroške deklice po prvi prijavi marca 2010 na slovenjgraškem tožilstvu pospravili v arhiv, brez preiskovanja suma zlorabe. Tožilka je takrat sklepala, da gre za spor med starši. Primer je dobila januarja 2011, tožilkino ravnanje pa se ji je zdelo čudno, saj so pri njih sum spolne zlorabe vedno obravnavali z vso potrebno skrbnostjo, je dejala.

Zadeva niti ni bila vpisana v kazenske zadeve, ampak v primere, ki jih naznanjajo različni ljudje in nimajo podlage za kazenski pregon. V spisu sta bili dve konkretni izjavi o domnevni zlorabi, ki naj bi jih izkušena tožilka "spregledala", kar se je Štiblarjevi zdelo skrajno nenavadno. Skoraj leto dni pozneje ni bilo nobenih materialnih dokazov za potrditev sumov, tudi deklice ni bilo več, bila je namreč pogrešana.

Na ugotovitve je najprej opozorila takratno vodjo okrožnega tožilstva Jelko Štumberger-Mlakar, vendar se ta ni odzvala, je povedala. Zatem je obvestila nadzorni oddelek na vrhovnem tožilstvu, vendar ni dobila nobenega odgovora. Čez nekaj časa naj bi naletela na elektronsko komunikacijo med vodilnimi, da je postala "moteč faktor". Spraševali so se, kaj naj zdaj z njo storijo, in hkrati ugotavljali, da namerava tako ali tako oditi na celjsko tožilstvo in bo takrat zadeva rešena, je opisala.

Štiblarjeva se je medtem ukvarjala s primerom, vendar je bilo že prepozno, ker je bila deklica že pogrešana. Ko je zadeva prišla v medije, so vodilni na tožilstvu zagotavljali, da ni bil potrjen sum spolne zlorabe in da so storili vse, da bi raziskali sum. Takrat ni mogla več molčati, "saj sem vedela, da ni res". Najprej je zadevo predala na izredno sejo odbora za notranjo politiko, zatem je vse prišlo v javnost.

Novembra 2011 je dala še prijavo na protikorupcijsko komisijo, kjer so ji obljubili vso zaščito kot prijaviteljici. Vmes je slišala, da se pripravlja disciplinski postopek zoper njo. Ni bila presenečena, saj je brez dovoljenja vrhovnega tožilstva javno govorila o odprtem primeru. "To disciplinsko kršitev sem storila zavestno," je priznala.

Januarja 2012 so potrdili, da je bila dana pobuda za začetek disciplinskega postopka, junija je dobila predlog, v katerem so ji očitali zlorabo položaja, neutemeljeno navajanje dejstev in tako dalje. Pred disciplinsko komisijo je predložila vso dokumentacijo, s fotokopijo spisa. Ker zatem ni bilo mogoče potrditi neutemeljenega navajanja dejstev, da bi jo lahko razrešili, "so se me lotili z druge strani".

Takrat je vodja celjskega tožilstva Ivan Žaberl dal pobudo za oceno njenega dela. Dobila je negativno oceno, ker so trdili, da ne zna kvalificirati kaznivih dejanj, da prepozno rešuje spise. "Po približno 13 letih dela so mi napisali, da ne znam delati." Sledilo je zmanjšanje plače, ker je kršila ugled tožilstva, na kar se je pritožila. Na drugi stopnji so ji izrekli opomin in so ji očitali le še to, da je govorila brez dovoljenja vrhovnega tožilstva, kar tudi priznava. Vseeno se je še isti dan odpovedala tožilski funkciji, "ker nisem mogla ostati v takem delovnem okolju", v instituciji so se namreč skoraj vsi obrnili proti njej. Imela je sicer "tihe" podpornike med kolegi, javno pa ji nihče ni izrekel podpore.

Tudi glede zaščite komisije je razočarana. Po njenih besedah so zakoni sicer dobri, a se ne izvajajo v praksi; vsaj v njenem primeru. Namreč, po njenem zaprosilu za sestanek so ji na komisiji pojasnili, da v svoji prijavi ni bila iskrena, kar so ugotovili  po prejetem poročilu vodje slovenjgraškega tožilstva, ki je bilo po mnenju Štiblarjeve prikrojeno, saj v njem ni bilo vsega dogajanja. Vprašala jih je, zakaj je niso obvestili, jo seznanili z navedbami, da bi jim lahko ugovarjala. V njenem primeru je bilo tako, pozna pa nekaj ljudi, ki so bili zadovoljni z delovanjem pristojnih institucij.

Čeprav se ji je življenje obrnilo na glavo, bi še enkrat storila enako, saj je danes njeno življenje lepše, pravi. "Ne morem iti preko sebe. Tega verjetno ne bi storila, če bi bil predmet neko premoženje, neki sumljivi denar. Tukaj pa je šlo za malo bitje, ki ne more pomagati samo sebi," je poudarila. Ljudem, ki se znajdejo v podobni situaciji, kljub vsemu svetuje, naj prijavijo, naj ne molčijo. "Ampak morajo biti pripravljeni, da bodo naleteli na cel stampedo s strani institucij," je opozorila.

Javno je o nepravilnosti v zdravstvu spregovoril kirurg Erik Brecelj. Opozoril je na sporno financiranje, na korupcijo na vrhu, na neprimeren sistem. Predstojnik ga je nato negativno ocenil. Čeprav je dobil številne nasprotnike, se je našlo tudi več somišljenikov. Nastala je Iniciativa zdravnikov, "rodilo" se je gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva.

Nekdanji novinarki in sedanji poslanki Meliti Župevc so prisluškovali, jo zasledovali in jo fotografirali na vsakem koraku, ko je vodila parlamentarno komisijo o brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres. Žvižgač, katerega identiteta ni znana, pa je razkrinkal podkupljivega tožilca Roberta Stojka, ki je danes v zaporu.

Kriza je strah le še povečala

Letno protikorupcijska komisija zaščiti identiteto od 100 do 150 žvižgačev, do 10 je najtežjih primerov. Prijav je relativno malo. Pomočnik predsednika protikorupcijske komisije Bećir Kečanović meni, da je manj prijav, ker je ljudi strah. Bojijo se prijaviti nepravilnosti, ker bi se lahko izvedela njihova identiteta in bi lahko posledično nosili hude posledice.

Kečanović je opisal primer maščevanja, ko so v podjetju pripravili reorganizacijo in je prijavitelj pristal na cesti sedem mesecev pred izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Po njegovih besedah tudi ni redko, da vodilni pritiskajo na računovodjo. Če noče postati "orodje" za izvršitev kaznivega dejanja, pa nad njim izvajajo psihično nasilje.

V zadnjem času se delovna sodišča hitreje odzovejo ob morebitni izredni odpovedi delovnega razmerja, je zatrdil. Pomembna pa je tudi vloga vodilnih, ki bi po mnenju Kečanovića morali večkrat prevzeti tveganje, zaščititi delavce in odpustiti podkupljivega direktorja. Opozoril pa je, da so s krizo stvari le še slabše, dodaten dejavnik za molk je velik strah pred izgubo službe.

A posameznik le malo doseže v boju proti državi. Doslej so bili primeri razkritja nekaterih podatkov Slovenske obveščevalne službe (Sove), ampak se ni zgodilo praktično nič, je opozoril generalni sekretar društva Integriteta Vid Doria.

Brez finančne podpore

Sprejeti zakoni niso dovolj. Žvižgači so zaščiteni kot priče v sodnih procesih, težava je, ker sodni mlini počasi meljejo. Tudi kakšna spodbuda ne bi škodila. Slovenski žvižgači ne dobijo nagrade, ob morebitni izgubi službe ali posla jim ne pripada finančna pomoč. Vse, kar imajo, je zaščita identitete, pa še slednja se lahko zaradi majhnosti Slovenije hitro razkrije. Na koncu jim ostane ''le'' moralno zadoščenje.