Zgodba sirskega begunca Ahmada Šamija očitno še ne bo dočakala epiloga. Medtem ko njegovi zagovorniki menijo, da je Slovenija postala pristojna za obravnavo njegove prošnje za azil, pa so na notranjem ministrstvu drugačnega mnenja. Šamija so namreč obvestili, da imajo za njegovo deportacijo na voljo še dodatnih šest mesecev ter da njegove prošnje ne bodo obravnavali.
Minuli teden so namreč Šamijevi zastopniki notranje ministrstvo obvestili, da je pretekel šestmesečni rok za njegovo izročitev Hrvaški, Slovenija pa je postala pristojna za obravnavo njegove prošnje za azil. To se je po navedbah njegovih zagovornikov zgodilo 23. februarja, ko je preteklo šest mesecev od pravnomočne odločbe vrhovnega sodišča.
Kot so pojasnili, dublinska uredba namreč določa, da se v primeru, ko se predaja prosilca za mednarodno zaščito v dublinskem postopku ne opravi v roku šestih mesecev od končne odločitve o pritožbi, odgovornost za obravnavanje prošnje prenese na državo članico, v kateri je bila prošnja podana.
Zato so pristojne pozvali, naj mu nemudoma vrnejo možnost bivanja v azilnem domu in začnejo z obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. "Ob tem vsi, ki spremljamo situacijo, izražamo upanje, da bo država pokazala več razumevanja za humanitarno situacijo Šamija in njegove družine ter mu omogočila hitro obravnavo prošnje in združitev z otroki in ženo," je tedaj zapisal Šamijev zastopnik Miha Blažič.
Na poziv Šamijevih zastopnikov pa je ministrstvo odgovorilo z dopisom, v katerem so sirskega begunca obvestili, da njegove prošnje za azil ne bodo obravnavali. Po navedbah nevladne delovne skupine za azil je sprejelo odločitev, da ima za deportacijo Šamija na voljo dodatnih šest mesecev.
Ministrstvo se pri tem sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, ki zadeva začasno odredbo v drugem postopku, in sicer postopku odločanj o prevzemu pristojnosti zaradi diskrecijske pravice države. Kot so v sporočilu za javnost zapisali nevladniki, ministrstvo v dopisu sicer priznava, da se je šestmesečni rok začel z izvršljivo sodbo vrhovnega sodišča v t. i. dublinskem postopku, a nato ugotavlja, da je rok ponovno začel teči s pravnomočno odločitvijo v postopku ugotavljanja diskrecije.
Po mnenju delovne skupine pa gre pri takšni razlagi za pravni nesmisel, saj dublinska uredba ne predvideva ponovnega teka roka za izvršitev dublinskega sklepa, ministrstvo pa se pri svojem sklepanju celo sklicuje na povsem drug postopek. Po njihovem mnenju gre za tako vsebinsko kot procesno sporno odločitev, na katero so že podali pritožbo.
Prepričani so, da se na ministrstvu gotovo zavedajo pravnega nesmisla te odločitve, zato sklepajo, da gre za "zlonamerno podaljševanje že tako predolgo trajajočega postopka, z namenom psihofizičnega izčrpavanja prosilca za azil".
Ob tem so opozorili, da takšna praksa ni omejena zgolj na Šamija, saj je podobno zlorabo pravnih postopkov opaziti pri velikem številu prosilcev za mednarodno zaščito. Državne institucije se po njihovem mnenju poslužujejo zlonamernih interpretacij pravnih aktov, ki posledično vodijo v kršitve človekovih pravic.
Za to pa je po njihovem mnenju odgovorna sedanja vlada, ki jo pozivajo, da v skladu z mednarodnimi pravnimi akti nemudoma prevzame odgovornost za obravnavo Šamijeve prošnje za azil.
