Mejni spori, ki trajajo že skoraj četrt stoletja, ostajajo nerešeni

Ko gledamo arbitražno odločitev o meji od severa proti jugu hitro vidimo, da gre za opisovanje neodločenega rezultata, eni dobijo, drugi izgubijo v približno enaki meri, morda je Slovenija izgubila za kanček več kot Hrvaška. Na Muri smo izgubili večino spornega ozemlja, označeno je z rdečo, toda uradno je v Sloveniji pristalo osem ljudi, ki so po odločitvi proslavljali veliko zmago.

Novo stanje je jasno kazalo, da je Hrvaška dobila večino zemlje, konkretno kar 700 hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov pa tudi protipoplavne zidove, ki branijo prebivalce Hotize. Smo pa dobili zaselek Mirišče, označeno je z zeleno, s samimi Slovenci, zaradi zgodovinske navezanosti na Slovenijo. Pri Razkrižju žal ni bilo niti takšnega razumevanja. Okoli 35 prebivalcev zdaj živi na Hrvaškem. 

Tudi v Beli krajini arbitri niso odstopali od načel. Strogo po katastru. V Sloveniji sta tako poleg oddajnika na Trdinovem vrhu ostali še vasi Drage in Brezovica, tam je meja še najbolj kaotična in neživljenjska. In pa še vasi južno od Dragonje, pa Jorasova hiša. Od nekdaj so bili zaselki Mlini, Bužini in Škodelin v našem katastru.

Po odločitvi arbitrov je meja potegnjena po Dragonji, te vasi so hrvaške. Najbolj pa se je" kadilo" okoli Piranskega zaliva - Slovenija je dobila 4/5 zaliva in tudi stik z odprtim morjem.

Sporazum med Drnovškom in Račanom

Slovenija in Hrvaška sta že pred odločitvijo arbitražnega sodišča iskali rešitev za mejni spor, nekdanja premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan sta sporazum celo že parafirala. Toda hrvaški parlament ga ni potrdil, mednarodna posredovanja pa niso več zalegla. Po strokovni skupini, mešani diplomatski komisiji pa mediaciji pod tedanjim ameriškim obrambnim ministrom Perryjem leta 2001 končno preboj. Tedanja premierja Drnovšek in Račan sta zmogla dovolj politične modrosti za sporazum o meji: Hrvaška bi popustila pri meji na morju, Slovenija na kopnem. 

A Račan ni imel dovolj politične podpore v saboru, ki že parafiranega sporazuma ni ratificiral. Sledilo je obdobje sporov, protestov, mednarodnih posredovanj, incidentov, provokacij, pa tudi notranjepolitičnih obračunavanj na obeh straneh meje. Leta 2009 nov premik, ker se nista mogli dogovoriti sami, sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bo mejo določilo arbitražno sodišče, kar je bil tudi ključen pogoj za hrvaški vstop v Evropsko unijo. 

A ustanovitev sodišča in njegov zagon sta terjala časovni davek. Junija 2014 se je končno zdelo, da sta državi v ciljni ravnini maratonskega reševanja vprašanja meje. Obravnava se je začela. Leto kasneje pa kot strela z jasnega. Tuje tajne službe so prisluškovale pogovoru med slovenskim arbitrom in agentko. Njun pogovor je Hrvaška tolmačila kot kontaminacijo procesa in zahtevala opustitev arbitraže.

A arbitražno sodišče, ki je bilo edino pristojno za takšne odločitve, je menilo drugače in nadaljevalo z delom, dve leti kasneje pa določilo mejo med državama. 10 let po podpisu arbitražnega sporazuma je meja mednarodnopravno določena. Še najbolj podobna dogovoru Drnovšek-Račan. A ker ima hrvaška politika na mednarodno pravo drugačen pogled, v praksi razmejitev še ni implementirana. Državi pa sta znova na sodišču.