Zgodba o najlepših pisanicah in najboljši potici

Med prazniki ljudje namreč velikokrat spregledamo, da še tako vzorno pripravljene dobrote in okrašeni domovi brez časa, ko se ustavimo zase in za svoje bližnje, izgubijo pravi pomen. V Beli krajini, kjer že stoletje izdelujejo prekrasne belokranjske pisanice, to dobro vedo. "Lepo je biti belokranjec. Tu je mir, bele breze imamo in dovolj dela." Tako je na moje vprašanje, zakaj je v Beli krajini tako mirno in lepo, odgovorila Vesna Veselič, rokodelka in mojstrica v izdelovanju belokranjskih pisanic iz Adlešičev, kjer se ta posebna umetnost že stoletje upira pozabi. Vesna je to umetnost spremljala že kot deklica, resneje pa se je je lotila šele potem, ko jo je v to prisilila njena sodelavka, ki bi Vesni morala izdelati nekaj pisanic. "Sama si jih naredi. Če je kdo za to sposoben, si pa ti." Kolegica ji je vrgla rokavico, Vesna jo je sprejela, in zdaj že 25 let, poleg belokranjske vezenine, ustvarja prekrasne izdelke domače obrti.

Te rada imam, ti pisanico dam ...

"Kaj naj narišem?" jo vprašam. Napaka. Drugje se na jajca riše, v Adlešičih pa piše. In to ne s črnilom, ampak čebeljim voskom. V Adlešičih se ohranjajo tradicionalni ornamenti, ki so znani že stoletje in več, lahko pa se piše tudi priložnostne pisanice. Dekleta so rada podarjala pisanice svojim fantom in nanje mogoče napisale: "Pisanico ti dam, ker te rada imam." Hm, le kaj je potem fant vrnil dekletu, sem razmišljala. Morda pa košaro. Včasih je bilo pletenje košar moško opravilo. To za Vesno in različne naročnike še vedno rad naredi Vesnin mož. "Najbrž ji je vrnil tako, da jo je imel rad," moje misli prekine Vesna z odgovorom na moje prvotno razmišljanje. Kako prav ima.

"In kaj je razlika med pirhom in pisanico?" vprašam Vesno. "Pirh je ponavadi jajce, tisto za pojest, pisanica se pa za spominek ohrani." Danes se pisanice res redkeje uporabljajo ob velikonočnem zajtrku, pač pa so trajni spominek – zato jih ne barvajo več z čebulnimi olupki in jajca niso polna, pač pa jih pred začetkom pisanja izpihajo. Ta navada se je ustalila predvsem po drugi svetovni vojni, ko so gospodinje dragoceno jajce porabile v kuhinji, jajčno lupino pa popisale in prodale kot spominek. V roke dobim pisalko, v njej zatlačen vosek in zabava se lahko začne.

Pisanje z voskom zagotovi, da se pri barvanju pirhov barva ne bo prijela na mestu, kjer je jajčno lupino prekril čebelji vosek. Mora pa biti čebelji vosek, parafin bi se pri kuhanju stopil in učinek najinega truda bi se izničil. Ko sva zaključili s prvim pisanjem, sva jajca namočili v hladno vodo z rdečim krep papirjem. Čakalo naju je drugo pisanje z voskom na rdečo jajčno lupino, potem pa z jajcem hitro hop v toplo vodo s tekstilno črno barvo. Vosek se je raztopil in na mestu prvega pisanja so se zasvetili ornamenti v barvi jajčne lupine, pa potem še na mestu drugega pisanja, nepopisan del jajčne lupine je ostal črn. "Ta je pa popackan." Hja, tudi to znajo narediti morda kakšni mastni odtisi prstov. "Te rada immmam, ti pisanko damm. Kdo je pa tako čudno napisal to? Jaz že ne," si tudi jaz ogledujem enega od svojih izdelkov. "Najbrž da da," mi povsem mirno odgovori Vesna. "Da da? Hja, potem pa da da," se sprijaznim z dejstvom, da bom pač morala popisati še nekaj jajc, da bo roka vešča. Pa kaj, tisti, ki me ima rad, bo tudi tako jajce sprejel. Ker navsezadnje, vsaka stvar izpod človeških rok v sebi nosi posebno energijo, veliko strasti in tudi ljubezeni. In veliko tega nosi prav gotovo še ena "velikonočna specialiteta".

Potica, ki je navdušila papeža

"Osnovne in glavne sestavine za podbreško potico so toplota, čas in mir. Seveda brez ljubezni ne gre." Tako nas je v uvodu pozdravila mojstrica peke podbreške potice Marija Štaut, in sicer kvartet nadebudnih gospodinj, med katerimi so tri že prave mojstrice, ena pa se ni približala niti m-ju. Jaz. Udeležila sem se delavnice peke podbreške potice, ki ni povsem običajna slovenska potica. Je posebna po vsebini in okusu in ne more je speči kar vsak. Niti ne iz vsakršnih sestavin. Pridelane morajo biti v Podbrezjah, potica pa lahko nastane le izpod rok pravih certificiranih mojstric. Največja značilnost podbreške potice pa je njen nadev, ki je lahko sestavljen iz suhih jabolčnih krhljev, suhih krhljev viljamovke in suhe tepke. "V Podbrezjah na Gorenjskem smo ljudje res zelo ponosni na svojo sadjarsko vas, na pomembne literate, slikarje  in rokodelce, žene in može in – na podbreško potico. In ta je res nekaj posebnega po vsebini in okusu ter izvrsten promotor Podbrezij, Gorenjske in vse Slovenije v svetu," ponosno pove Jernej Jeglič, predsednik Interesnega združenja Podbreška potica. In res se je s to potico, ki je milostljiva tudi do tistih, ki ne smejo preveč sladkega ali orehov ne prenašajo, veselo sladkal že papež, pa evropski poslanci, ki so v Strasbourgu raje zavili v dvorano s podbreško potico kot tisto z razpravami. Podbreška potica se kiti tudi s številnimi priznanji, le v lanskem in letošnjem letu je dobila že pet državnih priznanj za prva mesta.

Ko pekovske mojstrice izdajo skrivnost

"Se že povezuje, se že povezuje", je s tistim pravim zadovoljnim nasmeškom, ki ga lahko imajo le gospodinje, ki ustvarjajo s srcem, ob mesenju testa mrmrala Veronika Aljančič, ki se prav tako kiti z nazivom mojstrica peke podbreške potice. Podbreška potica ne potrebuje veliko mešanja in mesenja, sprejema le roke, nobenih strojnih pripomočkov. Rada počiva okoli 45 minut, rada se enakomerno namaže z nadevom iz suhega sadja in se uleže v ravno pravšnji potičnik pravih podbreških mer. Da vam izdam recept? Najdete ga na njihovi spletni strani. A ni vse le v sestavinah in postopku. Dobro potico od malo slabše ločijo rahle nianse in skrivnosti gospodinj, prav gotovo pa je ena izmed teh tudi ljubezen do peke, do ljudi, za katere se peče in do življenja nasploh. Ko smo se zunaj gospodinje usedle na toplo sonce (tudi jaz sem se upala prištevati mednje), da počakamo, da okusna podbreška gospodična zraste, in je moški predstavnik v manjšini za vsa dekleta skuhal kavo, sem začutila tudi tisto pravo strast do ustvarjanja in ohranjanja tradicije, ki je imajo v Podbrezjah res na pretek. Prav zato me je podbreška potica tako prepričala. Malo zaradi okusa, kar zame, ki nisem največja ljubiteljica potic, pomeni ogromno, predvsem pa z zgodbo. Navsezadnje podobne zgodbe nosijo tudi ostale slovenske potice. Te tradicionalne slovenske praznične sladice združujejo zgodovino, simboliko in kulinarične običaje slovenskega naroda. Priprava potice in uživanje sta tudi kulturni obred. In kar je najpomembneje, njena peka povezuje družine in ohranja bogato slovensko dediščino. Se bom tokrat le lotila peke potice za veliko noč? Ah, znova ne.  Ker sem si uspela rezervirati podbreško. Bodo pa dišeči menihi. Kot jih je nekoč pekla moja babica in potem moja mama, zdaj jaz in morda letos tudi moji dekleti. Topline bo tudi to leto v kuhinji prav gotovo veliko.