Čeprav že leta spremljam begunsko problematiko - migranti prek obal Italije in Grčije v gumijastih čolnih v Evropo masovno pristajajo že leta – še danes nimam jasnega odgovora, ko me kdo vpraša: "Kaj pa si ti misliš o migrantih?" Tudi sama si v varnem zavetju toplega doma včasih dovolim pomisliti, da je bilo veliko lažje, ko niso tako množično prihajali. Sprašujem se, kam bodo vsi ti ljudje šli? Bomo lahko poskrbeli zanje, če tolikokrat še zase komaj? Je to konec Evrope, kot jo poznamo?
A ko si tam, med njimi, so občutki popolnoma drugačni. Ko ti pripovedujejo o tem, od kod so prišli, zakaj so zapustili družine in domove, ko po trnovi poti do Evrope zdaj zgolj čakajo na razplet svoje usode, ki je v rokah drugih, si ne morem pomagati, da ne bi čutila usmiljenja in občudovanja. Kljub temu, da se s tistim malo, kar so prinesli s seboj in kar lahko običajno pospravijo v eno vrečo, selijo iz enega begunskega centra v drugega, so se še vedno sposobni nasmehniti. Otroci še vedno zganjajo norčije, ko hodijo proti avtobusom ali vlakom, ki jih bodo odpeljali v kraj, ki ga ne poznajo.
Priznam, da ne vem, če bi bila sama zmožna takšne pozitivnosti. Že zdaj mi je primanjkuje, ko spremljam, kako se Evropa po polžje, birokratsko, togo, hladno in neučinkovito loteva te krize. Kot da se ne bi zavedala, da ima opravka z živimi ljudmi. Na obeh straneh. Tistimi, ki prihajajo, ki še bodo prihajali in jih bomo šteli v milijonih, ter tistimi, ki tukaj živimo.
Doslej je bila zmožna narediti le eno. Dokazati, da velja pregovor: če glava ni zdrava, so vsi udje bolni. Bolezen se najbolj kaže v porastu nestrpnosti, nacionalizma in pomanjkanju sočutja do ljudi v stiski. Radikalni akterji ustrahujejo Evropejce z vsemi možnimi sredstvi. Pegida v Nemčiji v mestnih središčih po zvočnikih dan za dnem predvaja muslimansko molitev in ljudi svari: "Tako bo čez nekaj let, ko bodo naša mesta bolj spominjala na Bližnji vzhod kot na Evropo." In ljudje jih poslušajo. V Nemčiji sem sicer dobila občutek, da je tako mislečih med splošnim prebivalstvom manj, kot sem, glede na poplavo migrantov v državo, morda pričakovala. A zavedam se, da tisti, ki mislijo drugače, z menoj niso hoteli govoriti. Tisti, ki so, pa so se na vso moč trudili zadržati svoja čustva in mnenja, da ne bi bili ožigosani kot nestrpni. A ko kamera ugasne, so si enotni: "Nočemo in ne moremo jih sprejeti več."
A begunski val ne ushiha. 8 do 10 milijonov novih migrantov naj bi v Evropo prišlo do leta 2020. Samo v zadnjih 48 urah, to je vsega v dveh dneh, je iz Sirije pobegnilo novih 40 tisoč ljudi. 35-krat več beguncev pristane dnevno v Grčiji kot jih je še pred enim letom. Po zadnjih podatkih The Economista vsak mesec za azil v Evropi zaprosi več kot 180 tisoč ljudi. Na mesec! In to je tempo, ki ga Evropa v tem trenutku preprosto ne more dohajati.
Na prvi pogled se ne Nemčija in ne Avstrija, ki sta Sloveniji za zgled pri ravnanju z begunsko krizo, nista kaj pretirano spremenili. Sprehod po Münchenu in Dunaju je enak kot pred začetkom krize, ljudje so na ulicah, po trgovinah, v kavarnah. Le tu in tam je moč opaziti kakšno skupino migrantov, kakšnega policista več na ulici. Če ne bi vedeli za dogajanje zadnjega leta, jih verjetno ne bi niti opazili.
1.221.855. Toliko prošenj za azil je bilo v Evropi oddanih v lanskem letu. Dvakrat več kot leto prej. Jih bo v letu 2016 potemtakem dva milijona? Napovedi je več, ene bolj črne, druge manj, a dejstvo je, da nihče ne pozna odgovora. Kot tudi ne, kdaj se bo ta eksodus v Evropo, kot smo mu bili priča v preteklem letu, končal. Sposobnosti, da bi videla v prihodnost nimam. Vem pa, da dokler bodo za to razlogi, dokler bodo ljudem grozile vojne, revščina in stiska, bodo bežali. In iskali boljše življenje. Nekoč so ga iskali v Ameriki, ki je veljala za obljubljeno deželo. Danes je to kot kaže Evropa. Sredozemlje pa novi Atlantik.
