Kako oceani vplivajo na podnebje?

Oceani so ključni za uravnavanje temperature na našem planetu. Del Sončevega sevanja, ki prispe do Zemlje, vpijejo ozračje in kontinenti, še večji del pa se vpije v oceanih. Ker Sončevi žarki skoraj vse leto padajo pravokotno na ekvator in ker je v tropskem pasu največ morske površine, ocean deluje kot nekakšna sončna celica, ki hrani toplotno energijo. Največ vode tako izhlapi ravno v tropih, ki so zato vlažni in topli, medtem ko so polarni predeli bistveno hladnejši.

Porušeno ravnovesje med polom in ekvatorjem poskušajo nazaj vzpostaviti oceanski tokovi, ki služijo prenosu toplejše vode in padavin iz ekvatorja proti poloma ter hladne vode iz pola proti ekvatorju. Na severni polobli oceanski tokovi krožijo v smeri urinega kazalca ter grejejo zmerne in severne geografske širine. Ker je razlika v temperaturi med ekvatorjem in polarnimi predeli pozimi največja, so tudi vetrovi in morski tokovi, ki izmenjujejo toploto med obema območjema, takrat najmočnejši. Če ne bi imeli ozračja in oceanov, bi bila Zemlja na polih občutno hladnejša, na ekvatorju pa bistveno bolj vroča, kot je sedaj. Za življenje bi bil tako primeren veliko manjši del našega planeta.

Drugi dejavniki, ki vplivajo na oceanske tokove

Poleg temperature na oceanske tokove vplivajo tudi razlike v slanosti vode, vrtenje Zemlje, vetrovi in Lunina težnost. Oceanski tokovi prepotujejo na tisoče kilometrov in pomembno vplivajo na podnebje predelov, ki mejijo na oceane. Vzhodne obale kontinentov na severni polobli so zaradi hladnih oceanskih tokov občutno hladnejše kot zahodne, ki jih oblivajo topli oceanski tokovi.

Pomen Zalivskega oz. Severnoatlantskega toka

Za naše kraje je zelo pomemben topel Zalivski tok, ki svojo pot začenja v Mehiškem zalivu in kot Severnoatlantski tok teče čez Atlantski ocean proti Severni Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo okoli 8 kilometrov na uro. Evropo pozimi greje in skozi vse leto skrbi za manjša temperaturna nihanja. Ko prispe do polarnih predelov, zaradi večje vsebnosti soli kot posledice nastajanja morskega ledu potone v globino in se z globinskim tokom vrača nazaj proti Mehiškemu zalivu, kjer se spet segreje in dviga ter tako krepi Zalivski tok.

Odsotnost Severnoatlantskega toka bi povzročila, da bi bile temperature ob zahodni obali Evrope podobne kot v Kanadi in Severni Ameriki, kar pomeni, da bi ob njegovi odsotnosti ledeniki pokrivali večji del Skandinavskega polotoka. To razkriva tudi primerjava povprečnih temperatur med francoskim obmorskim mestom Brest, ki je pod vplivom toplega Severnoatlantskega toka, in kanadskim mestom St. John's, ki ga obliva hladen Labradorski tok. Čeprav kraja ležita na podobni geografski širini, je St. John's januarja v povprečju za kar 12 stopinj Celzija hladnejši od Bresta. Za primerjavo je to toliko, kot znaša razlika v povprečni temperaturi med našo Obalo in Kredarico!

Zalivski tok slabi

Znanstveniki, ki spremljajo Zalivski tok, so opazili slabljenje le tega. V zadnjih 50 letih se je njegova jakost zmanjšala za petino, kar je povezano z globalnim segrevanjem ozračja. Zaradi večje količine padavin in taljenja ledenikov na Grenlandiji se dotok sladke vode v arktična morja veča, kar povzroča zmanjševanje koncentracije soli in s tem gostote oceanske vode. To ima za posledico manjšanje razlike v gostoti oceanske vode med polarnimi in tropskimi predeli, ki poganja Zalivski tok.

Popolna zaustavitev Zalivskega oziroma Severnoatlantskega toka bi v delu Evrope povzročila občuten padec temperatur in novo ledeno dobo. Do nje je nazadnje prišlo pred dobrimi 10 tisoč leti, ko je bil del severne Evrope prekrit z ledom.